Sladkorni bolnik Franc nima več niti za sproti

GORNJA RADGONA – Štiriinšestdesetletni Franc Cafuta s Šlebingerjevega Brega v Gornji Radgoni, ki se je rodil spomladi 1961. na Kapelskih vinorodnih hribčkih, v svojem življenju ni užil kaj prida sreče. Kljub temu je – po naravi skromen – z njim zadovoljen in tudi srečen. Ko bi mu prikapljalo le nekaj več novcev, bi bilo njegovo zadovoljstvo popolno. A prav tu je v zadnjem času zaškripalo, tako da njegova stiska že meji na obup. S plačilom položnic zaostaja, hčerka potrebuje resnično skromno očetovo preživnino... Povrhu zima trka na vrata – priskrbeti bi si moral kurjavo.

Za hrano mu je že prej ostalo komaj kaj, zato je ta pusta ter enolična, čeprav bi kot hudi sladkorni bolnik seveda potreboval bolj raznovrstno in kakovostno.

O vsem tem in še čem premišlja ta samotni stanovalec starejše hiše nedaleč od cerkve sv. Petra.

Zaostala preživnina

Invalida Cafuto je v hudo kašo potisnila odločitev Jamstvenega in preživninskega sklada RS, da mora takoj plačati zanj nedosegljivih 1213 evrov zaostale preživnine za zdaj 28-letnega sina Aleksandra. Nad njegovo glavo je tako priplaval le še grozeči oblak več na turobnem nebu. Upanja v boljši jutri kljub temu ni izgubil. Četudi pridejo črne misli, jih znova in znova odžene upanje. Nekoliko lažje bo zadihal sredi prihodnjega leta, ko bo izpolnil pogoje za upokojitev, začel bo prejemati nekaj slovenske in nekaj tuje pokojnine. A dotlej je treba nekako prebiti še skoraj celo leto. Ga preživeti.

Zaradi rednega jemanja številnih predpisanih zdravil poleg inzulina bi Franc potreboval solidnejšo hrano, a si je ne more kupiti. Morebiti mu bodo vsaj začasno pomagali na bližnjem Rdečem križu, a trajna rešitev to ne more biti.

»Nimam veliko, a saj nisem zahteven. Z 274 evri veteranske pomoči ter okoli 40 evri dodatka zaradi telesne okvare bi se vseeno dalo životariti,« razloži in nadaljuje: »Vsak evro sem moral dvakrat obrniti, da je šlo.«

Pred približno dvema mesecema so mu odtegnili polovico veteranskega nadomestila; po njej je segel Jamstveni in preživninski sklad RS zaradi, kot smo že omenili, neporavnane preživnine za sina Aleksandra: »Iz tega, kar še prejmem, svojih obveznosti – 100 evrov dam za stanovanje, 30 za elektriko in prav toliko preživnine za hčerko, ki je v rejništvu, tu so še stroški za vodo, kanalščino, odvoz smeti, dimnikarja, RTV-naročnino, mobilni telefon, ki ga nujno potrebujem zaradi bolezni – ne zmorem več poravnavati.«

Odrešilna pokojnina

Rade volje bi vse plačal, a ne gre: »Lahko samo še čakam, da mi bodo začeli priključke odklapljati.«

Najhujše bo obdobje do sredine prihodnjega leta: »Za junij namreč pričakujem, da bom začel prejemati pokojnino, saj sem si, ko sem bil še zdrav, v Sloveniji, največ v Tovarni dušika Ruše in Elmi TT Ljubljana, in v sosednji Avstriji nabral kar nekaj delovne dobe.«

Franc zato pričakuje, da bo potem splezal na zeleno vejo: »Če bi se dalo dogovoriti, da bi mi takrat odtegovali te obroke, bi mi bilo lažje. Nikoli nisem dejal, da ne bi poravnal svojih obveznosti, toda zdaj nikakor ne zmorem.«

Kljub optimistični naravnanosti občasno zapade v obup: »Po pravici povedano sem pred živčnim zlomom.«

Pa se zaradi hude bolezni ne bi smel razburjati, toda: »Kako naj v tem položaju ostanem miren?«

Sladkorna je najhujša, pestijo pa ga še druge bolezni, tako da mora vsak dan ob inzulinu jemati tudi več zdravil. Zgodba zase je njegova roka, ki si jo je pred leti hudo poškodoval in so jo zdravniki komaj rešili s prenašanjem tkiva nanjo z drugih delov telesa. Tistih 40 evrov zaradi telesne okvare mu je pripadlo prav zaradi poškodovane roke, ki je sploh ne more premakniti. Okvarjena roka in hrbtenica mu že vrsto let preprečujeta, da bi si z občasnim sezonskim fizičnim delom lahko zaslužil vsaj še kaj za zraven.

»Ko sem se leta 1991 odločil prostovoljno prijeti za orožje in braniti samostojnost naše države, sem upal, da nam bo bolje, ne pa da bomo mnogi komajda preživeli,« še pridene ob slovesu Franc Cafuta, ki verjame, da mu bo kdo pomagal v zanj najtežjem času, ko sam ne vidi izhoda iz svoje reve. Zato bi bil vesel tudi pomoči bralcev Slovenskih novic ter seveda vseh ljudi dobre volje.