Hrvaški književnik Predrag Matvejević je v intervjuju za TV Slovenija omenil, da Jugoslavija, no, nekakšen njen duh ali bolje vzdušje, še živi. Dokler ne bo vsa bivša Juga v prisilnem jopiču Evropske skupnosti, se lahko po njegovem mnenju na teh prostorih zgodi še marsikaj. Tudi vojne. Sivolasi gospod, strokovnjak za sredozemska vprašanja, ima najbrž prav. Dovolj je že pogled na nogometne zelenice od Vardarja do Triglava: na slovenskih tribunah – srbska posla. Ni še mesec dni, ko smo gledali burlesko tako imenovanih navijačev in nogometašev Crvene zvezde. Srbski huligani, ki kobajagi podpirajo slavni beograjski klub, so od svojih ljubljencev, pardon, sužnjev izsilili, da so ti po še eni izgubljeni tekmi ponižno slekli svoje drese in jim jih čez ogrado tudi predali. Šele slečeni so smeli v slačilnice; če zaradi groženj ne bi spustili hlač, bi jih zunaj zelo verjetno zasuli z batinami.
Le kak mesec dni po srbski premieri so dejanje bizarnega ljubezenskega odnosa uprizorili tudi v slovenskem glavnem mestu. Gospodarji stožiških tribun so svoje zmajčke odrli po porazu proti Celju, kopiranje beograjske predloge pa izvirno nadgradili tako, da so zasežene zeleno-bele drese zmetali nazaj na igrišče.
Če se še nekako da razumeti kvazivstajniško akcijo Poslanca na minimalca – čeprav vemo, da nikogar ne moreš plačati tako slabo, kot lahko slabo dela –, najnovejši huliganski izpad res nima smisla. Fuzbalerji slovenske lige so itak že pod minimalcem. Nisem prepričan, da vsi dobijo čaj in sendvič in toplo vodo. Amaterjem, ki brcajo žogo iz ljubezni, pa težko očitaš pomanjkanje srčnosti. Sicer pa lahko vsakdo navija za drugega, boljšega. Za Zlatana Ibrahimovića, denimo. Ampak z jeznim Švedom si zagotovo ne bi upali igrati slačifuzbala.
Pri nas pa je, kot je, ker uprave klubov že leta in leta tolerirajo izgrednike, namesto da bi se jih lotile z vsemi pravnimi sredstvi. In ker trener osramočenih nogometašev navijačem, kot jim reče, še čestita – za prekrasno vzdušje.
