BRUSELJ, LJUBLJANA – Ko smo že skoraj verjeli, da lahko pozabimo na tako imenovane Junckerjeve sanje o ustanovitvi skupne vojske EU, s katero naj bi nadgradili dozdajšnje priložnostno (so)delovanje vojska držav članic EU in njihovo vključenost v Natu, so nekateri evropski mediji še pred koncem vojaške vaje European Wind 2016 (Evropski veter 2016) začeli opozarjati – na tej vojaški vaji na severu Italije, natančneje v Furlaniji, ki se je končala minuli četrtek, so sodelovali vojaki Italije, Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, kot opazovalci pa tudi še (že) pripadniki albanske vojske – da je bila vaja pravzaprav politično sporočilna oziroma pomembna tudi še zato, ker je posredno potrdila, da se v Bruslju znova oživlja zamisel o ustanovitvi skupne vojske EU. Mimogrede, ste opazili, da v Sloveniji sodelovanja slovenskih vojakov na tej na vaji v sosednji Furlaniji ni tako rekoč nihče omenil? No, v dveh sporočilcih za javnost, ki ju še vedno lahko najdete v arhivu na spletni strani Slovenske vojske, so sicer res omenili, da se bo v ponedeljek, 21. novembra, z uvodno slovesnostjo na glavnem trgu v Gemoni tudi uradno začela mednarodna vojaška vaja EU Wind 2016 itn. Le tam lahko preberemo, da je vaja, ki je potekala na območju Gemone, namenjena končnemu preverjanju oziroma certifikaciji Battle Group EU (Evropske bojne skupine) 17-1, enote, ki bo v sklopu pobude Defense Cooperation Initiative zagotavljala visoko stopnjo pripravljenosti za delovanje v sklopu evropskih (vojaških) sil. Pripravljenost za delovanje v sklopu evropskih vojaških sil!
V Natu ali pod evropsko zastavo
Kakor koli, bojna skupina EU sicer šteje približno 1500 pripadnikov, kontingent slovenskih vojakov zanjo pa le 194 pripadnikov. Slednjega sestavljajo motorizirana četa, skupina vojaških policistov, logistični podporni element ter posamezni pripadniki v poveljstvih bojne skupine in regimenta.
Bo Bruselj, torej, nadaljeval uresničevanje zamisli o skupni vojski? Za zdaj je uradno potrjeno le to, da bo Evropska bojna skupina že od januarja 2017 na voljo za morebitne hitre intervencije, zlasti na morebitnih evropskih kriznih žariščih. Kljub temu naj bi bilo še daleč do trenutka, ko bo takšna bojna skupina prerasla že kar v vojsko EU. Četudi je načelnik generalštaba italijanske vojske generale Claudio Graziano že med vajo v Furlaniji več kot dovolj pomenljivo namignil: »Od tu sporočamo, da smo enotni in sposobni v sklopu Nata ali pa pod evropsko zastavo voditi morebitne zahtevnejše operacije v obdobju vse zahtevnejših varnostnih izzivov...«
Zaradi zunanjih meja Da v interesu orožarske industrije, njenih lobistov ter spin doktorjev prve in drugih zagotovo ni in ne bo kar (za)vreči puške v koruzo, je bilo jasno že takrat, ko se je predsednik Evropske komisije dr. Jean-Claude Juncker prvič začel navduševati nad zamislijo o čimprejšnji ustanovitvi skupne vojske EU. Razprave predstavnikov posameznih držav članic EU, ki jih menda tako zelo skrbi morebitna vnovična ali celo še večja negotovost na zunanjih mejah EU, so, kot kaže, potem le še padle na plodna bruseljska tla. Ali pa so premišljeno izbrani argumenti zagovornikov skupne evropske vojske nazadnje vendarle padli na plodna tla povsod tam, kjer vrtičkajo prvi? V obeh primerih bo končni rezultat, točno tako, najbrž enak. |
Če se spomnimo: najprej so sicer zagovorniki skupne evropske vojske še poskušali evropskim javnostim dopovedovati, zakaj (za kaj vse) bi menda bilo dobro, če bi jo Evropska unija imela, če ne bi (kot do zdaj) zgolj po potrebi in ko bi bilo to zares nujno, med sabo hitele sodelovati vojske različnih držav članic EU. Vlogo najbolj zagretega zagovornika takšnega, za EU domnevno nadvse in še bolj koristnega projekta je na svojo željo sprejel kar »maršal« Evropske komisije dr. Jean-Claude Juncker, ki pa je vendarle moral priznati, da vzpostavitev evropske armade ne bi bila in ne more biti zastonj. To je znano. In kateri so bili največkrat slišani argumenti ali »argumenti« v prid čimprejšnji ustanovitvi nove, skupne evropske vojske? Da bi se EU, če bi imela svojo skupno vojsko, vsekakor laže (u)branila pred morebitnimi zunanjimi sovražniki, da bi Putinovi Rusiji (?!) konec koncev potem tudi laže dokazali, da smo zelo resno pripravljeni odločno braniti skupne vrednote državljanov EU. Juncker je v nekem intervjuju (za nemški Welt am Sonntag) poudaril, da skupne vojske ne bi kar takoj uporabili, bi pa nam zato njen obstoj pomagal utrjevati skupno evropsko zunanjo in varnostno politiko. Da bi se tehnokratsko prikupili nekaterim skeptikom v Nemčiji, se je pojavila še ena razmeroma špekulativna domneva: da bi šele obstoj skupne vojske EU, nemškim vojakom zadovoljivo omogočil, da bi lahko nadzirali in po potrebi, kajpak, v najkrajšem možnem času začeli braniti zunanje meje schengenskega območja. Smola, kmalu se je pokazalo, da zgolj s takšnimi argumenti Junckerju le ne bo uspelo večine držav članic prepričati, naj podprejo »njegov« vojaški projekt.
