Cesta med Ptujem in Ormožem vodi skozi naselje Gorišnica, kjer se v bližini pokopališča dviga nenavadna skulptura, zgrajena iz zavrženih litoželeznih križev, kakršni so na naših pokopališčih prevladovali pred desetletji. Skulptura je delo kiparja Franca Tobiasa, v njej pa je prostor tudi za skupinski žarni grob.
Skulptura je vredna ogleda, ne glede na njeno vlogo, zato na poti skozi Gorišnico velja zaviti z glavne ceste proti pokopališču, zagledamo jo le streljaj stran. Svojevrstna umetnina je spomenik starim pokopališkim križem in hkrati zadnje počivališče tistih, ki iz tega ali onega razloga želijo anonimnost na onem svetu.
252 križev in 14 dni
Idejni in tudi izvedbeni oče skulpture je v Gorišnici rojeni kipar Franc Tobias, ki danes živi v Mariboru. Ustvarjalno je vezan zlasti na svoje domače kraje oziroma severovzhodni del Slovenije, kjer najdemo njegove številne javne plastike, nekaj jih je tudi v tujini, na primer v Parizu in na Malti. Umetnik samouk dela kipe iz različnih materialov, lesa, prokroma, kamna, betona in brona, atelje pa si je uredil na Ptujski Gori, tik zraven cerkve z znamenitim gotskim reliefom Marije Zavetnice s plaščem.
Zamisel za skulpturo, ki so ji v procesu gradnje dodali še funkcijo groba, je Franc Tobias dobil, ko je na pokopališču opazil kup zavrženih litoželeznih križev. Tematika mu je blizu, saj tudi sicer ustvarja pokopališko plastiko oziroma nagrobne spomenike. Takratnemu predsedniku krajevne skupnosti, Gorišnica je občina postala pozneje, je predlagal postavitev večje skulpture ob pokopališču. Ideja je padla na plodna tla in v enem letu je bilo delo že opravljeno.
Celoten objekt je narejen iz treh delov: zunanje piramide s premerom 28 metrov, ki obiskovalca po poti mimo razstavljenih križev pripelje do osrednjega dela, kjer se dviga skulptura iz križev, znotraj katere je urejen skupinski pepelni grob. Za gradnjo so porabili 382 križev, od tega jih je 130 v piramidi, preostali so vdelani v skulpturo. »Za samo skulpturo sva dva porabila 14 dni, da sva jo zvarila in privila,« se spominja Tobias, hiter izračun pa pravi, da sta za to uporabila 252 križev.
Zadnja bo na Ptujski Gori
Skulptura je bila sprva zasnovana le kot spomenik, med delom pa je dozorela misel, da bi v njej uredili tudi skupinski grob za žare. V njem je prostora za 5000 do 6000 žar, pogrebni obred pa je natančno določen s pravili oziroma obrednikom pri skupinskem grobu. Na grobu ni nobene spominske plošče z imeni, seznam pokopanih pa se zapisuje v pogrebno knjigo, ki je shranjena na matičnem uradu v Gorišnici. Po pričakovanjih so sicer anonimni pokopi redki, zdaj v skupinskem grobu počiva 12 pokojnikov, kar pomeni, da pokopljejo morda enega na leto.
Pozneje je Tobias podobne skulpture zasnoval in postavil še v Križevcih pri Ljutomeru, Lenartu, Voličini in v Cirkulanah, vendar ima samo prva, v Gorišnici, tudi funkcijo groba. Čeprav bo naš sogovornik naslednje leto dopolnil 80 let, mu ustvarjalnega zagona očitno ne zmanjkuje. »Imam še 130 križev, načrtujem skulpturo na Ptujski Gori, ta bo verjetno moja zadnja.«
Gotovo gre za izjemno kulturno dediščino, ki je po zaslugi kiparja Franca Tobiasa dobila novo obliko in novo funkcijo, v današnjem besednjaku bi rekli, da je reciklirana. Skupinski anonimni grob pa je še ena v vrsti alternativnih možnosti zadnjega počitka, ki ga nekateri izberejo še za časa življenja ali pa tako odločijo svojci.
| Razpela v skulpturah V vseh letih, ko je križe iskal in zbiral, se je nabralo okoli 700 primerkov, večina je že vdelana v skulpture, preostali pa očitno še bodo, ocenjuje Franc Tobias. »Ti križi so zavrženi ležali po gozdovih, živih mejah, za zidovi pokopališč … Škoda bi bilo, da bi ta dediščina kar izginila,« pravi in dodaja, da danes teh križev skorajda ni več. Če je še kje kakšen, ga vržejo v zabojnike za smeti. Kot zanimivost povejmo, da so bili za naše kraje značilni litoželezni križi, medtem ko so jih na primer v Avstriji večinoma kovali. |
