Skrivnostni studenec vrača vid in mladost

Poleg trga Planine, ki si kot največje naselje ob robu Planinskega polja zasluži malce več pozornosti, ne gre prezreti vasic, posejanih na poljskih obronkih. Laze, Jakovica, Grčarevec in Liplje štejejo komaj nekaj hišnih številk. Pred sto leti je tu delovala opekarna in domačini pravijo, da je bila znana daleč naokoli.

Starejši vedno znova radi povedo, od kod izvirajo imena vasi Laze, Jakovica in Grčarevec. Zgodba se je kar dobro prijela, saj jo poznajo domala vsi mladi in stari. Menda je nekoč v te kraje pot zanesla tri brate, drugi so popolnoma prepričani, da je šlo za Cigane ali vsaj ljudi čudnega rodu: Lazarja, Jakoba in Grčarja po imenu. Ker so se v teh krajih dobro počutili in so jim prirasli k srcu, so tu ostali, vsak na svojem koncu. Lazar je tako svojo vas imenoval Laze, Grčar se je naselil v Grčarevcu, Jakob pa si je izbral Jakovico. Res je, da so že imena neprepričljiva, pa vseeno, kdo bi zameril ljudski domišljiji … Včasih bratom dodajo še dva, Martina in Ivana. Ta dva sta potem krivca za imeni naselij Martinj Hrib in Ivanje selo.

Laze so na vzhodnem robu Planinskega polja, tik pod železniško postajo Planina. Kraj je bil ovrednoten kot kulturna dediščina. Posebno so zaščitene talne površine. Arheologi domnevajo, da je bilo tu antično grobišče. V začetku prejšnjega stoletja so vaščani na lastno pobudo dali sredi vasi sezidati kapelo Srca Jezusovega. Zvonik kapele je zgolj nakazan, na njegovem pročelju pa je simbol vere, upanja in ljubezni. Posebna stavbna dediščina je Lekanova hiša, postavljena tik ob vhodu v vas, če prihajamo v Laze prek polja. Druga cesta pripelje do Laz iz Logatca in vodi naprej proti Rakeku. Laze so primerno izhodišče za jamarske pohode in izlete.

Jakovica, vas na severovzhodnem koncu Planinskega polja oziroma na zahodnem pobočju Jakovškega griča, je le dober kilometer oddaljena od Laz. Človek ne bi rekel, da vasica na hribčku skriva nešteto zgodbic, bolj ali manj resničnih.

Na severnem pobočju pod vrhom Jakovice žubori studenec, nad katerim je zidana kapelica iz 15. stoletja, posvečena devici Mariji. Imenujejo jo tudi Marija v leščevju, na hribu pa kraljuje cerkvica sv. Mihaela. Kapelica torej stoji na vodnjaku, nekoč pa naj bi bilo tu pogansko svetišče, posvečeno neznanemu vodnemu božanstvu. Zanimivo je vprašanje, od kod vendar ta voda, ki nikoli ne presahne, saj vaščani naokoli ne poznajo nobenega izvira.

Vse premalo je znanega o zidavi stare kapelice v leščevju in tudi o skrivnostnem studencu pod njenimi zidovi ne vemo prav veliko. Kraški izvir na razmeroma visokem kraju in eden od redkih daleč naokoli že sam po sebi buri domišljijo. Dovolj skrivnosten je, da je lahko ljudska fantazija napletla okrog tolmuna neverjetne zgodbe, med drugim o tem, da čudodelna voda – ta menda nikoli ne presahne – pomaga zoper vse bolezni, še posebno dobra in zdravilna pa je za slabe oči. Menda bi celo slepi spregledali, če bi se umili v tem izvirku. Poleg tega ima tudi moč, da človeka pomladi.