Skrivnostna šepetanja neporočenih stricev

Staroverci ali prvoverci, kot jih nekateri radi poimenujejo, saj so njihova verovanja in obredi neposredno povezani z naravo, so v času, ko jih je Pavel Medvešček spoznal, bili zlasti neporočeni moški, t. i. strici, ki so živeli v odročnih vaških skupnostih in negovali izročilo prednikov. Verjeli so v Nikrmano, ki je predstavljala življenjsko prasilo in uravnavala naravne pojave, od katerih je bilo odvisno preživetje kmetov.

Staroverci so kot samci po navadi živeli z družino najstarejšega brata in tako rekoč predstavljali duhovni pol razširjene družine. Čeprav je zlasti prva svetovna vojna, ki je zdesetkala prebivalstvo Posočja, skupaj s pospešeno industrializacijo botrovala izginjanju starovercev, se je njihovo izročilo ohranilo po zaslugi raziskovalca ljudske dediščine, publicista in slikarja Pavla Medveščka, ki je od leta 1950 spoznaval njihove obrede, verovanja, anekdote in celo predmete, ki so bili povezani z njihovim vsakdanjim življenjem. Njegova etnološka zbirka tako obsega že skoraj 300 predmetov, ki bodo konec junija predstavljeni v Goriškem muzeju, medtem ko so pričevanja preprostih ljudi, ki so dan in noč živeli prepleteni z naravo, zapisana v njegovi knjigi Iz nevidne strani neba, ki je lani po letih urejanja in zbiranja podatkov končno le ugledala luč sveta.

Zaveza, sklenjena 
s stiskom rok

Marsikdo se pri tem lahko vpraša, zakaj Medvešček ni že prej razkril tako pomembnih podatkov, ki precej spremenijo pogled na kulturno dediščino, zgodovino Posočja in tamkajšnje ljudsko izročilo. Odgovor je treba poiskati v obljubi, ki jo je dal Janezu Strgarju, ki je bil v zgodnjih sedemdesetih letih z redkimi še živečimi staroverci do neke mere pripravljen razbiti prisego molčečnosti te skrivnostne bratovščine. Staroverci so se namreč počutili ogrožene tako od kristjanov, komunistov in fašistov kot tudi od preostalih »neposvečencev« – številni med njimi so zaradi prelomljene prisege skrivnostno umrli v nepojasnjenih okoliščinah, nekateri so viseli na drevesih, drugi so padli v prepad, čeprav so dobro poznali tamkajšnje poti.

Staroverci so se tako zavezali tajnosti pred svojim svečenikom (dehnarjem), ki je vodil staroversko skupnost, ter s tem prisegli nevidnemu bivanju po principu tročanstva, kar jih je ščitilo pred tem, da bi vedenje o njihovem verovanju prišlo na ušesa tistim, ki so v njih videli krivoverce. Za vsak primer pa so imeli v svoji skupnosti postavljeno stražo, ki se je imenovala črna vahta. Čuvala je staroverce in prestrašila tiste, ki so jim predstavljali nevarnost.

Pavel Medvešček je tako s Strgarjem sklenil zavezo o molčečnosti na precej nenavaden način – roki sta namočila v močeradovo žganje in ju držala sklenjeni, dokler ni močeradovec povsem izhlapel. Močeradovec je z dodatkom rdeče mušnice in volčje češnje tvoril halucinogeno pijačo gun, ki so jo staroverci radi pili ob številnih obredih. Predvidevamo lahko, da so si z njo med drugim tudi razširjali stanja zavesti in krepili pogled na svet. Glede na to, da so se staroverci v veliki meri zanašali na lunine mene, so se odločili, da bo Medveščku dovoljeno poročati o odkritjih šele po letu 2007, ko se bo lunin krajec znova obrnil proti Zemlji.

Samoč – vzdrževanje zdravega telesa in spolnosti

Staroverci za razliko od kristjanov niso skrivali svoje golote, saj so telo spoštovali in ga nekajkrat na leto izmenično drgnili z grobo, suho krpo in krpo, namočeno v vroči vodi, ki je vsebovala zelišča. Vzdrževanje zdravega telesa oz. fizične kondicije so poimenovali samoč. Tudi spolnost ni predstavljala tabuja, čeprav je niso poudarjali, so imeli do nje sproščen odnos.

Medvešček je tako zbranim na Dnevu staroverstva v Posočju, ki je 28. maja potekal v obliki simpozija in razstav skozi ves dan v Kinogledališču Tolmin, v pogovoru s svojo vnukinjo mag. Dašo Medvešček dejal, da mu je eden od starovercev na obali Soče želel pokazati, kako se loteva mesečnega rituala drgnjenja telesa z zelišči in kako je pomembno, da se drgne prav vsak del telesa. Ko pa je segel proti njegovim kopalkam, je ženska, ki je stala v bližini, v grozi vzkliknila, češ da ju je lahko sram in da takšnih ne mara gledati…

Mistični zvoki kabrce

Originalno piščal kabrco je Pavlu Medveščku prinesel staroverec Jerin in mu jo posodil le za toliko časa, da jo je prerisal, mnogo let pozneje jo je dal v izdelavo keramičarki Alenki Gololičič iz Gorenjega Loga pri Mostu na Soči, ki je pozneje povedala, da je bil postopek izdelave precej težak, saj so se ji v prvem poskusu skoraj vse ponesrečile, niti ena pa ni zapiskala.

To trikotno glasbilo, katerega izvor še vedno ni pojasnjen (niti ni znano, kdaj in za kaj so ga izdelali), je v svetovnem merilu brez primere. Po zvoku bi jo lahko uvrstili med turško flavto kaval in perujske flavte, le da njen zvok ni tako čist kot zvok zadnje. Strokovnjaki so še vedno v dilemi, ali gre za starodavni glasbeni inštrument, ki so ga pri obredih uporabljali prvotni staroverci pred več tisoč leti (prve glinene piščali so izdelovali pred 12.000 leti), ali pa je služil staroverskim svečenikom, ki so vodili poznejše staroverske skupnosti konec 19. stoletja in v začetku 20. kot nekakšen simbolni pripomoček pri iniciaciji novih članov, saj so kabrco pogosto skupaj z dehnarjem zakopali v grob.

Dan staroverstva v Posočju

Vrhunec Dneva staroverstva v Posočju, ki je prejšnjo soboto potekal v Kinogledališču v Tolminu in je bil organiziran z namenom počastitve avtohtonega izročila predkrščanskega obdobja, je bil poleg pogovora med Pavlom Medveščkom in njegovo vnukinjo nedvomno nastop Tomaža Raucha, ki je zaigral na veliko in manjšo različico trikotne kabrce, ter izjemen večerni koncert Boštjana Gombača in Janeza Dovča, ki sta poleg igranja na reciklirane predmete preizkusila tudi pihanje na kabrco. Obiskovalci, ki so prišli z vseh koncev Slovenije, so bili zavoljo mističnega zvoka vidno ganjeni, nekateri so si na skrivaj celo brisali solze.

Omeniti velja tudi predavanje fotografa in terenskega raziskovalca Rafaela Podobnika, ki je poleg raznobarvne razstave fotografij naravnih staroverskih svetišč in njihovih predmetov, med katerimi izstopajo glave v vseh oblikah in materialih, skozi predavanje pojasnil detajle svojih terenskih raziskovanj. Tudi Jože Munih, priznani radiestezist iz Tolmina, se je v predavanju posvetil staroverskim svetim točkam in predstavil raziskave, ki jih je opravil na t. i. krnskem krogu. Ugotovil je, da kamniti krog tako po svojem premeru (31,4 m) kot po številu večjih kamnov (30) spominja na angleški Stonehenge. Večina Slovencev pozna Stonehenge, le redki pa kamnito formacijo pod Krnom, kaj šele, da bi jim na uho prišlo izročilo posoških starovercev. Prav zagotovo je bil namen Dneva staroverstva v Posočju ta, da se ljudi seznani z do zdaj znanimi podatki in jim ponudi vpogled v svet, ki ne odtujuje, temveč zbližuje...

Kaj se lahko od 
starovercev naučimo?

Posoški staroverci so bili poleg čaščenja telesa in umetnosti znani po čaščenju kamnov in starih dreves, ki so jih neredko objemali in jim zaupali svoje težave. Njihovi obredi so nemalokrat potekali pred vhodi jam in pod krošnjami mogočnih, starih dreves, ki so nemo prisostvovala njihovim zaupnim besedam. Zato ni čudno, da so se tudi sami poimenovali po drevesih (Javor, Hrast, Bukev, Breza itd.). Verjeli so, da po smrti njihov zduhec, kot so poimenovali dušo, zapusti telesno lupino in gre v drugo telo.

Staroverci so nam zapustili dragoceno sporočilo – življenje v skladu z naravo je edini način za za človeka dostojno življenje in za ohranjanje ekosistema. Če ne bomo spoštovali in ohranjali narave, se bo Nikrmana iz nežne, materinske podobe spremenila v besnečo pošast, pred katero ne bomo mogli ubežati. Ekstremni vremenski pojavi, ki smo jim danes priča, so tako le stranski produkt porušenega ravnovesja brezbožnega človeka, ki je za minimalen dobiček pripravljen zastaviti celo svojo mamo. Čas je, da se nad svojim početjem krepko zamislimo …