RIBČEV LAZ – Največje stalno slovensko jezero, ki ima po izračunih kar 100 milijonov kubičnih metrov vode, zagotovo še danes skriva marsikatero skrivnost. Tokrat sta je na plan potegnili mladostna urnost in spretnost, ki sta dali misliti bohinjskim ribičem. Zgodilo se je v torek v večernih urah, ko se je šel domačin Boris Rožič z otrokoma kopat. Prvi tajnik Ribiške družine Bohinj, ki dela v turizmu in se ukvarja s čebelarstvom ter rejo drobnice, hkrati pa je še lovec, je s sinovoma odšel na predel, ki je znan pod imenom Za skalco. Fanta sta z očetom zaplavala v vodo in se začela potapljati z maskami. »Anže je prvi ugledal nenavadno ribo, manjšo, a se je tako svetila, da je padla v oči. Izplaval je in vzel vodno pračko na ost, s to pripravo domačini kdaj uplenimo kakšno ribo, če je na dosegu, in šel pazljivo še enkrat proti predelu, kjer jo je opazil. Res je bila majhna, a Anže je poleg tiste, kot je povedal pozneje, videl še eno, večjo, in morda je bila nekaj naprej še ena, zato se je odločil, da poskuša ujeti manjšo ali večjo, da bi skupaj pogledali, katere vrste je. Pomeril je v manjšo, ki je bila najbližje, in jo zadel. Preostali dve sta tedaj v hipu izginili v globino, kjer se nista več videli.«
Rožičevi trije niso znali prepoznati ribe, zato je Boris poklical kolege iz ribiške družine: »V našem jezeru je vsaj 15 vrst rib,« so povedali zbrani poznavalci ribiške bohinjske scene in jih začeli na izust naštevati, od jezerske postrvi, klena, pisanca in meneka prek potočne postrvi, ki se prismuka v jezero pogledat jezerske sorodnike, šarenke, ostriža, soma, lipana do koreslja, kaplja in blistavca; sredi druge svetovne vojne, 1943., je nemška vojska tja pripeljala še jezersko zlatovčico. Pravijo, da so se v zadnjih desetletjih ribe v tem 4100 metrov dolgem in 1200 metrov širokem jezeru ledeniškega izvora, katerega najgloblja točka seže 45 metrov pod gladino, podvojile, če ne potrojile, ker so nekontrolirano vnašali neavtohtone vrste rib, ki pa za staroselke niso bile nevarne.
Uganka je na pogled drobna, a na moč nenavadna za jezero pod triglavskim pogorjem, ki ga v teh dneh trumoma oblegajo turisti. »Poklical sem vodjo ribiške čuvajne službe, da bi povedal, katera riba je to in kaj naj storimo z njo,« je dejal Janko Mulič, nekoč član Ribiške družine Bohinj: »Ni se mi oglasil, tako da ne vemo, kaj naj.«
»Obvestili bomo Zavod za ribištvo Slovenije, oddelek za sladkovodno ribištvo, ki je po našem mnenju pristojno za to področje. Radovednost nam ni dala miru, in že zvečer, kmalu po ulovu te nenavadne ribe za naše jezero, smo šli brskat za uporabnimi informacijami, a te nam ne obetajo nič dobrega,« pravi Rožič. Odkrili so, da bi lahko šlo za ribo, ki prihaja iz Severne Amerike in je pri nas sicer prisotna že stoletje in pol, vendar po značilnostih ujetega primerka odstopa od pri nas že poznane vrste. »Po zunanjih značilnostih razporeditve plavuti naj bi šlo za pumpkinseed sunfish, po latinsko Lepomis gibbosus, Slovenci pa smo ji nadeli ime sončni ostriž. V prid temu, da naj bi šlo za sončnega ostriža, priča tudi dejstvo, da ima riba na škržnem poklopcu pego. Gre za invazivno vrsto, ki lahko ogrozi avtohtone.«
Kaj pa zebraste školjke? Ko smo premlevali morebiten izvor ujetega primerka, smo slišali tudi nekaj o plovnem redu na Bohinjskem jezeru, ki ni natančno določen: »Na Bledu imajo težave s školjkami v svojem jezeru in menimo, da če gre kdo s čolnom najprej na Blejsko jezero in potem isti ali naslednji dan še na naše, lahko k nam mimogrede zanese tiste preklemane školjke in bomo še mi imeli težave z njimi.« |
Vendar je ujeti primerek po zunanji barvni paleti drugačen od poznanega sončnega ostriža, saj prevladuje modrikasto zelena barva pri vrhu v nasprotju s prepoznavno ostriževo živo olivno zeleno, ki na bokih prehaja v oranžno. Tako kot pravi sončni ostriž ima tudi ujeta ribica pege po telesu, a pravi sončni ostriž, ki se ga pri nas lahko najde tudi v manjših jezerih in mlakah ter v rečnih mrtvicah Save, Drave, Mure in Soče, ima te rdeče oranžne, ujeti primerek pa precej temnejše.
»Vemo, da je sončni ostriž že dolgo v Evropi in pri nas, a ne bomo dali roke v ogenj, da je to res primerek te vrste. Ne vemo, kako je ta riba, ki ni avtohtona, prišla v Bohinjsko jezero. Morda jo je k nam zanesel kateri od tujih ribičev povsem po naključju, lahko da so nam jo podtaknili s kakšnim nečednim namenom. Čeprav je ribica na pogled majhna, se nam zdi, da je preteča nevarnost za ekosistem v jezeru. Glede na obliko ust, ki so nadstojna, menimo, da se ta vrsta prehranjuje z zarodom drugih ribjih vrst, kar bi pomenilo daljnosežno nevarnost za obstoj avtohtonih vrst rib v jezeru,« so povedali bohinjski ribiči, ki jih skrbi za jezero.
Enotni so si, da se morajo pristojne službe, katerih naloga je poskrbeti za naše okolje, čim prej odzvati in najti rešitev: »Dvomimo, da se bo proces razvoja te invazivne vrste v našem jezeru ustavil brez prave in odločne poteze. Zavod za ribištvo s sedežem v Gameljnah naj odloči, kako in kaj. Menimo, da smo mi storili dovolj. Ujeli smo to nam neznano ribo, jo shranili, kot je treba, da jo bodo lahko dobili v roke strokovnjaki, ki bodo znali odkriti, v katero vrsto spada ta primerek, in obvestili te, ki morajo sprejeti odločitve,« so povedali bohinjski ribiči, ki dodajajo, da se bodo v naslednjih dnevih posvetili lovu na to ribo, saj bi radi ujeli še nekaj primerkov in s tem dokazali, da je nevarnost za Bohinjsko jezero res otipljiva.