Skrivnosti Landarske jame

V  tem delu Benečije se je poleg pripovedk o modrih vilah krivopetah, ki so imele nazaj obrnjena stopala in so jih nespametni ljudje preganjali – a se, kot je slišati, tu in tam še najde katera –, ohranilo več legend s tem motivom. Slovenska različica, upesnil jo je tudi Anton Aškerc, govori o kraljici Vidi, ki je ukanila hunskega vojskovodjo Atilo. Predenj je vrgla vrečo žita, češ, ne boste nas izstradali. Legenda je legenda, zgodovinski viri pa pričajo, da ni brez temeljev v tem pogledu, da so se v preteklosti ob Nadiži valile številne vojske – od Gotov in Langobardov do Turkov in Napoleonovih čet –, ki so ropale in požigale, ljudje pa so pred njimi bežali v gozdove in votline.

Medvedji brlog, svetišče in utrdba

Najstarejši znani zapis o Landarski jami, ki so ji Slovenci rekli Sv. Ivan v Čelé, je iz leta 888, zagotovo pa je bila znana in naseljena že veliko prej. Njeno italijansko pa tudi furlansko ime, Grotta di san Giovanni d'Antro in S. Zuan di Landri, izhaja iz latinske besede antro, jama. Preden je postala zatočišče kamenodobnih lovcev ter pozneje svetišče in zavetje pred napadalci, je v njej domoval jamski medved. To dokazujejo izkopane lobanje in kosti ter v kožuh odeta postava zverine z odprtim gobcem. Ti orjaki so prišli v jamo skozi podzemne rove, ki jih je izdolbel zgoraj izvirajoči potok, ki ob dežju še vedno teče skoznjo.

Po malone navpični steni, ki gleda v dolino, je bil vhod v jamo nedostopen. Lesene lestve so branilci, v predkrščanskih časih častilci vodnih božanstev, zlahka dvignili. Tudi odkar so namesto njih kamnite stopnice – od znožja do dvorane s kapelo za težkimi železnimi vrati jih je treba premagati dobrih 100 –, vzpon večini obiskovalcev vzame sapo. Dostop z zunanje razgledne ploščadi, kjer je še ohranjena krušna peč, je bil z novim stopniščem zadnji poseg v naravno danost jame.

Na začetku rova vzbudi pozornosti še v skalo ob poti vklesana kotanja. Morda so v njej drobili žito za kruh ali je bila krstilni kamen pripadnikov davnega arijanskega kulta, če ne celo oporna točka za astronomsko določanje datuma velike noči.

Vpisan tudi 
mojstrov pomočnik

Prednji del Landarske jame je najbolj spremenil potujoči stavbarski mojster Andrej iz Loke, ki je leta 1477 njen naravni obok – ob Mariji posvečeni langobardski ali bizantinski kapeli iz 8. stoletja – obzidal in tik pod stropom povezal z dvojnim kamnitim gotskim svodom. Ta del z zašiljenima oknoma v južni steni je po graditelju dobil tudi ime, Andrejeva kapela, cerkev pa so posvetili Janezu Krstniku in Evangelistu. V kapeli sta kamnit oltar in veliko razpelo, cerkveni obredi in posvetne prireditve pa se odvijajo v prostornejši dvorani, ki se proti notranjosti jame postopoma zožuje. Podzemlje z manjšimi dvoranami in do 300 metrov daleč razsvetljenimi rovi je zanimivo zlasti za jamarje in je, seveda s čelado na glavah, na ogled z vodnikom.

»Leseni zlati oltar pred zidcem, s katerim se končuje ta del cerkve, je delo rezbarjev Šarfov iz Kobarida. Pred časom ukradeni kipci iz 18. stoletja so na srečo spet na svojem mestu,« prisluhnem spremljevalki Živi Gruden, izvrstni poznavalki lepot in vrednosti Benečije, ki ve veliko prav o tistem, kar najbolj buri mojo radovednost.

»Prvotna cerkev, kapela je tako rekoč njen prezbiterij, je bila usmerjena proti vzhodu,« nadaljuje in pokaže dvojni križni obok in sklepnike, ki se na vrhu stekajo ob upodobitvi Marije z Jezusom in ob okrog nanizanih ploščah z graditeljevim mojstrskim znamenjem ter soncem, luno in drugimi simboli. Kamnita rebra obokov počivajo na konzolah, nenavadnih izklesanih likih, kot so mož z majoliko, pastir s palico in godci s starodavnimi glasbili. Na stenah kapele in drugod po jami so deloma še ohranjene poslikave iz različnih obdobij. Posebnost, opozori vodnica, je upodobitev Kristusovega obličja na mrtvaškem prtu, domnevno delo Jerneja iz Loke.

Vzidana kamnita plošča pred kapelo priča, da je stavbarsko delo opravil Maister Andre von Lack, mojster Andrej iz Loke. Bolj izjemno je, da se je na isti plošči, česar strokovnjaki dolgo niso razvozlali, na desni ob mojstrovem imenu našel tudi prostor za navedbo kamnoseka: v dveh vrstah se da prebrati Iacob, Jakob.

Landarska banka v Bijačah

V dolini, v bližnjih Bijačah/Biacis, kjer je ogleda vredna tudi etnološka zbirka Rakarjov hram, je še ena znamenitost, povezana z Landarjem. Med vaškimi hišami se je treba povzpeti do cerkvice sv. Jakoba Apostola – tik ob njej obnavljajo nekdanji Landarski ali Ahrenberški grad –, od koder se vidi tudi pečina z jamo. V cerkveno lopo so iz vasi prenesli laštre landarske banke – z deloma še nepojasnjenimi vklesanimi simboli in liki prekrito ploščo kamnite mize, dokaz nekdanje posebne samouprave v teh krajih.

Okrog te edine v celoti ohranjene plošče so se od langobardskih kraljev v stoletjih oblasti oglejskih patriarhov in beneških dožev zbirali predstavniki vasi iz Nadiške doline. Sosednja, sestavljena iz županov ali dekanov, torej predstavnikov vasi, ki so jih volili družinski poglavarji, je odločala o upravnih zadevah, pomembnih za širšo skupnost, sodni svet, dvanajstija, pa je imel pravico izreči tudi smrtno kazen. Po besedah Žive Gruden je bila najpogostejša oblika kazni vklepanje nog v klado – večjo za moške, manjšo za ženske –, podobno javnemu zasmehovanju na sramotilnem stebru.

Po priključitvi Benečije Kraljevini Italiji leta 1866 se je kljub velikim pričakovanjem njenih slovenskih prebivalcev namesto oživitve nekdanje samouprave začelo njihovo sistematično poitalijančevanje. Da so brez obljubljenih šol in drugih narodnih pravic v hribih na vzhodnem robu Furlanije kar poldrugo stoletje, tudi v obdobju fašizma, Slovenci obstali in da lahko še danes občudujemo bogato duhovno in snovno dediščino Beneške Slovenije, so največ storili zavedni duhovniki, znani in neznani neupogljivi Čedermaci. Kako dragocena je, se vedno bolj zavedajo tudi sami – kolikor jih je še.

Prihodnjič: Špeter