Skrivne sile preganjajo velenjsko družino Rek

VELENJE – Petčlanska družina Rek iz Velenja – oče, mama in sinovi, stari, 25, 23 in 14 let – se že leto dni sooča z nenavadnimi pripetljaji, ki so skregani s pametjo in izkušnjami običajnih ljudi. Kar pripovedujejo, da se jim dogaja, poslušalce navdaja z nejevero in dvomom, ker spada v območje delovanja duhov. Toda kar je za nekoga lahko le navadno praznoverje, je za preizkušanega trda mora. O njej se marsikdo boji govoriti zaradi odklonilnega odnosa javnosti. S to dilemo se soočajo tudi Rekovi. A upanje, da se tudi zanje morda le najde učinkovita pomoč, je prevladala nad zadržki pred neznosno lahkotnim roganjem posmehljivcev.

Renčanje, rožljanje, razbitje križa

Oče in srednji sin sta nas sprejela v hiši, ki so jo po sorodnikovi smrti pred tremi leti podedovali v velenjskem naselju.

Oče začne: »Perem enkrat v kopalnici, ko me nekaj zadaj zabaše gor za ovratnik majice – pa nikogar za mano. Drugič spet mi je zavleklo majico skupaj na trebuhu, videti pa spet ni bilo nikogar.«

Kaj bi lahko bilo, oče odgovarja: »Zlo, duh, ki ga ne vidiš, le čutiš, da se te loti.«

Ponoči so se v stanovanju oglašali čudni zvoki: »Ker ni bilo miru, smo šli potem vsi spat v eno sobo. V dnevni je vaza padla, našli smo razbito. Pa ni bilo nobene živali, ki bi jo prevrnila.«

Vrata so se večkrat, podnevi in ponoči, nepojasnjeno zapirala in odpirala – ko so šli pogledat, nikjer nikogar.

Ker je bilo ponoči slišati, kot bi neka sila premikala stole, so okrog nog zarisali kroge. Tako so označili, kje so stali, preden so se odpravili v spalnico.

Oče: »Naenkrat slišim ta šum premikanja stolov. Smo šli pogledat. Stoli so bili premaknjeni za deset do petnajst centimetrov iz krogov.« Ko je moža tlačila mora, mu je žena na čelo položila križ: »Potem ga je odložila na mizo, pa je križ s tako silo vrglo ob tla, da se je razbil.«

Ko je oče o tem poročal župniku, mu je podaril novega.

Posebej jih je prestrašilo oglašanje živali, ki jih nimajo: »Take štime so bile, z renčanjem in praskanjem po vratih. Vmes hoja s škornji in rožljanje verige. Že poslušati je bilo grozno, zato si ni nihče upal pogledat. Zjutraj smo pobasali stvari in se vrnili v hišo pri Šmartnem.«

Ko je oče šel k spovedi, je luč, ki z zelenim ali rdečim prižigom signalizira, ali je spovednica prosta, začela utripati »kot nora«.

Za volanom je očeta lepega dne nekaj nevidnega potisnilo v hrbet, obenem je zgubil polovico vidnega polja. Ni ostalo nedolžno, trčil je z drugim avtom. Na srečo pri tako nizki hitrosti, da je nastala le manjša materialna škoda.

Župnikov blagoslov obeh hiš v septembru je družini prinesel mir do 30. januarja, ko je duh znova zarovaril.

Nekdo jim je svetoval in oče je poklical za mariborsko nadškofijo pristojnega uradnega izganjalca hudiča Marjana Veternika: »Prosil sem ga za pomoč, pa me je poslal k psihologu.«

Sin očeta popravi: »K psihiatru te je poslal.«

Veternika ni ubogal, saj ni psihični bolnik, nepojasnljive pojave pa doživlja vseh pet.

Tresenje mize, nočne more

Po namigu prijateljev je oče poiskal še bioterapevta: »Ob njegovem vstopu se je zatresla miza. Da mora najprej rešiti mene, je rekel. Res sem bil psihično že močno izčrpan. Tole te čisto izpumpa. S svojimi bioterapijami me je vrnil na kakšnih 80 odstotkov prejšnje moči.«

Opiše primer nastopa duha med nočno moro: »Še v sanjah sem zaslutil, da je duh skočil name, me dvignil in stresel nazaj na posteljo. Že povsem zbujen sem občutil, da me desna stran prsnega koša močno boli, kot bi mi duh nalomil rebra. Bolelo me je še kakšnih pet dni tako zelo, da na desni strani nisem mogel ležati. Počasi je bolečina izzvenela.«

Nočna mora ga je mikastila okrog dveh, ob desetih ga je poklicala sestra: »Sanjala sem, da te je grdo napadla močna, črnolasa ženska. Sem te mislila takoj poklicati, pa si te zaradi nočne ure, dve je bilo, nisem upala.«

Bioterapevt je Rekovemu očetu dejal: »Lahko greste v Ameriko, pa bo šlo z vami. Ta duh je povezan z osebno zgodovino družine.«

Nadlegovanje duha se je začelo v šmarski hiši pri 23-letnem sinu, ki pove: »Grde sanje sem imel, da sem se pretepal z otroki in sem enemu odtrgal roko. Mora me je prebudila, pa se nisem mogel premakniti. Na steni, h kateri sem bil obrnjen, se je prikazala podoba okostnjaka, smrti, ki je odkimavala v smislu ne-ne. Že sem na telesu občutil nevidno težo, ki mi ni dovolila premikanja. Zaman sem se jo poskušal otresti. Čutil sem, kako me v valovih nekaj pritiska, iz nog v telo pa leze mraz.«

Zaupal se je očetu in starejšemu bratu: »Oče mi je prisluhnil, brat se je le smejal. Ni mi verjel, se je pa ponudil, da gre naslednjo noč ležat na isti prostor. Ponoči ga je prišla pritiskat nevidna teža, imel je občutek, kot bi ga peštala mora. Prebudil se je hudo prepoten.«

Čudni zvoki, svetlobne krogle

Včasih je slišati s podstrešja, kot bi se tam kaj podilo. Drugič jih vznemiri nenaden top udarec ob zunanjo steno. Nekega večera so ob klavirju plesale svetlobne krogle. Srednji sin, ki jih je posnel s tablično kamero, je na spletu zvedel, da so znane z izrazom orbs – orbi.

Oče: »To je taka mrzla duša, ko prihaja, zaslutim bližino, kot bi vame pihal mrzel fen. Ničkolikokrat smo nevidnega duha prosili in rotili, naj nas pusti pri miru. Po župnikovem blagoslovu v septembru smo imeli mir do 30. januarja, ko se je spet začelo z nočno moro, podobno kot prvič. Prišel je še drugi duhovnik, svetoval je molitve in maše. Kljub temu motnje niso prenehale. Ob vsakem pojavu blagoslavljamo z žegnano vodo, ki jo imamo vedno pripravljeno in pri roki. Žegnanje za nekaj časa pomaga, a se duh znova in znova vrača. Včasih med škropljenjem šipe žvenketajo, kot bi pokale.«

Do konca našega pogovora se je v dnevni sobi zbrala že vsa družina, opisane dogodke potrjujejo vsi: »Kdor tega ne doživi, težko sprejme.«