Ko sem prebral, da je Banka Slovenije zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine na upravno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper ljubljansko okrožno sodišče oziroma državo, sem najprej mislil, da gre za neposrečeno šalo.
Navsezadnje bi bilo bolj logično, da bi slovenski davkoplačevalci zaradi posega v njihove denarnice vložili tožbo zoper bankirje. Tako pa so centralni bankirji od parlamentarne preiskovalne komisije zahtevali, naj jim vrne zasežene zapisnike ožjega kolegija guvernerja. Banka Slovenije je javna institucija in je po zakonu kot regulator odgovorna za stabilnost bančnega sistema. Svoje naloge v preteklosti, za časa prejšnjih guvernerjev, niti pod razno ni opravila tako, kot bi morala. Če bi jo, slovenski davkoplačevalci ne bi bili prisiljeni reševati slovenskih bank s petmilijardno finančno injekcijo. Upravno sodišče je sicer minuli teden zavrglo to absurdno tožbo Banke Slovenije proti državi. Si predstavljate, da bi nemška centralna banka tožila nemško državo, guverner pa bi ob tem še odkrito kritiziral delo nemških preiskovalnih organov?!
Najbrž ne. Zdi se, da bankirji v Sloveniji res mislijo, da so nedotakljiva kasta, ki je nad zakoni te države. Ko so bile banke v težavah, so nas bankirji prepričevali, da je to sistemski problem, zdaj, ko so dobile toliko državnega denarja, kot so ga bankirji zahtevali, pa se sklicujejo na nekakšno avtonomijo in bančno tajnost. Tudi v tujini so nekatere banke v času zadnje velike gospodarske krize sanirali z denarjem davkoplačevalcev, vendar je država pozneje s prodajo saniranih bank uspešno zmanjšala nastali državni dolg. Strošek sanacije za davkoplačevalce se je tako močno znižal, v nekaterih državah, ki so metodološko pravilno uporabile model sanacije bančnega sistema prek »slabe banke«, kot je na primer Švedska, pa je bil na koncu finančni rezultat za davkoplačevalce celo pozitiven. Pri nas pa banke država prodaja za trikrat manj denarja, kot ga je vanje vložila. In kdo ima potem koristi od takšne sanacije?