Skorumpirani policisti pregnali podjetno Sašo

LJUBLJANA, HIKKADUWA – Saša Kovačič je v nekem trenutku želela zapreti knjigo – dotedanjega življenja. Nabralo se je namreč navlake in nemira, strahov in predsodkov. Nič več ji ni dišala ta slovenska realnost. Zato je pred dvema letoma, pri 36, sklenila poiskati svoje zadoščenje ter na priporočilo Špelce Kleinlercher odletela proti Šrilanki, mlajši sestri Indije. Šrilanko pogosto enačijo tudi z rajem in solzami Indije. Organizatorka po duši in navdušena fotografinja se je želela le za en mesec umakniti, razmisliti, izzvati življenje, najti strast, ki je plahnela.

Tam je obiskala tudi Stašo, menedžerko nekega obmorskega hotela. Šrilanka s povsem drugačno kulturo ji tistega avgusta niti ni bila najbolj všeč. Sedla je v tuktuk, potovala dva dni, videla Kandy, kjer hranijo prav poseben Budov zob. »Bilo je kar naporno,« se spominja. V iskanju svojega paradiža je potem krenila nazaj, proti obali, do Unawatune. Kjer je izvedela vse o tem mogočnem otoku, otoku krvave zgodovine, kjer ni lahko živeti, kjer bivanje ovira ali pa tudi zavira njihov težavni značaj. »Kjer so možje kruti do žensk in kjer je samostojnim belkam,« kakršna je bila Saša, »grozno težko.« Kulturna razlika namreč sproža tudi nešteto slinastih pogledov. Kljub temu je razmišljala takole: »Dovolj sem že stara, ne želim biti več tista večna bela ovca!« In še: »Življenje bi se znalo spremeniti, če bi ga preprosto obrnila na glavo, če bi storila kaj povsem narobe!« In res, povsem ob koncu je spoznala še ljubezen, Francoza Sylvaina, ki je imel v najemu hiško, adrenalin, ki ga je tako iskala, ji je nenadoma spet stekel po žilah.

Šrilanški objem

V Sloveniji je po prihodu zdržala le dva tedna in se vprašala: »Ali vzamem kredit in postanem suženj tukajšnjega življenja ali pa …« Seveda se je odločila za drugo, kupila letalsko vozovnico in prodala vse, stanovanje, avto, vse! Z zbranim bi lahko v Šrilanki mirno živela vsaj 15 let.

Konec septembra je tako znova odletela v Unawatuno, k Sylvainu, ta pa je ravno dobil v najem bar ob plaži, v Hikkaduwi, le dvajset minut proč. Z njim je šla tudi Saša, mu nekaj časa pomagala, predstavljala si je, da bo najela hiško v džungli in na vsake toliko kot Tatjana in Mitja Butul pomagala kakšnemu slovenskemu turistu. Ker pa skrivnost življenja tiči v presenečenjih, jo je neki par našel na facebooku ter povprašal, ali bi jima lahko uredila kaj ugodnega, kaj ob plaži. Takrat je srečala Kamala. »Izvedela sem, da ima poceni prenočitve. Hotela sem rezervirati, ko me je na lepem spodbodel: 'Le zakaj raje ne najameš?'«

In res, v slabih dveh tednih sta se zmenila, pridobila je tudi vse papirje, v zameno pa idilično, a prazno hiško ob plaži, tik ob Sylvainovem lokalu. Bila sta sploh prva tujca, ki sta se v tem kraju začela ukvarjati s turizmom. Že med obnavljanjem je Saša ugotovila, da ji bo zahodnjaški način razmišljanja prej ali slej škodil, domačini so se počutili napadene in so sleherni predlog vzeli kot kritiko. »Calma, mirno, vse bo še v redu, ne bo sicer jutri, bo pa čez 14 dni,« jo je miril Sylvain. »Ne razmišljaj toliko, raje se prepusti …« In se je. Sredi decembra je tako odprla vrata prenovljenega gostišča z restavracijo, poimenovala ga je Hug Inn. Začeli so se objemi (hug), Saša, kot pravi, sploh ni prišla na otok obogatet, temveč nekaj dat, vrnit, zato si je tudi zamislila takšen koncept, brez zabav, žurk, alkohola, zgolj in le sprostitev, toplo in prijetno vzdušje, takšno družinsko, čisti chill out, uživanje, z možgani na off in brez skrbi. Lastnika Kamala je pametno zaposlila, da je izgubil občutek zapostavljenosti, ter dobila domačega zaščitnika.

»Tudi pred morebitno mafijo, ljubosumnimi sosedi, nagajanjem,« si je mislila. Zaposlila je izključno domačine, kuharja Vipulo, hvaležno čistilko Guno, brezdomnega starčka Sunila, deklico Piuwmi in njeno sestrično Aišo ter njunega bratranca Lasija. Kot ljubiteljica živali je njena sanjska državica ob plaži že kmalu postala močnejša še za dva agapornija, ki jim Angleži čudovito pravijo lovebirds, pa za kopico skobčevk, petelinčka Kukulo, kačo Uno, veveričko Kiki, psičko Huggy, ki je medtem postala že pravi zaščitni znak, mladička Džimija, v njenem gostišču uživata še dve mački – White in Blue.

Škofjeločanka je tedaj skočila v neznani ocean, vrnitve ni bilo več. Že na dan odprtja je imela polno in tako je bilo tudi pozneje. Njen Hug Inn je postal prava uspešnica, s tem pa tudi sršenje želo v peti lokalnih nevoščljivcev.

Njihova hudobija

Po podkupnine so vse pogosteje začeli prihajati skorumpirani policisti. »Najprej te sicer pustijo, da se vse lepo uteče, nakar te začno, pa četudi imaš vse papirje, privijati, zategovati …« se je spominjala prvih oblakov, ki so se začeli zgrinjati nad njeno dobronamernost. Že kmalu je spoznala: »Vem, v Sloveniji vsi sanjajo o tujini, da je le tam prihodnost in da je pri nas eno samo sranje, a zlahka povem, da je zunaj neprimerno težje, zmeraj si tujec in zmeraj boš! Če te nočejo, te bodo odstranili …«

Njen svetopisemski značaj, če te kdo udari po levem, nastavi še desno lice, jo je postopoma vse bolj izžemal. V zadnjem obdobju se je nadnjo zgrnilo znatno preveč hudobije. Zastrupili so ji veverico, psu razčesnili glavo, prerezali blazine, poizkušali zažgati restavracijo, jo zasledovali, ji grozili s posilstvom, policija pa se je samo nasmihala in nikakor ni želela poseči med tako imenovano tuktuk in baby mafijo, samooklicane lastnike lokalov, ki jih je na videz sicer poznala in ki jim hektolitri pa čeprav prepovedanega alkohola povsem zmračijo um. Nevidne in nakopičene brazgotine so ji naposled uničile še zvezo s Sylvainom …

Hug Inn, nekakšna očarljiva prodajalna sanj, je postala za domačine še neznosnejša, ko je pod svojo streho vzela četverico Slovencev. »To je bil konec,« je zavzdihnila.

Od vse dobrote, ki jo je hotela posredovati, in vseh slišanih groženj je postala pravzaprav apatična, že tako utr(u)jena. »Ko je zadnjič prišel in dejal, jutri bo pa Hug Inn gorel, mi niti na jok ni šlo več, kaj šele da bi me bilo strah,« je priznala sicer čustvena Saša. »If you need to do it, just do it,« mu je le hladno odvrnila. Če želiš – stori.

Ker je bil zadnji mesec na splošno tako surov, ni več zdržala.

Odšla je domov.

»Ko sem prišla v Slovenijo, sem bila prepričana, da sem še nižje kot takrat, ko sem jo zapustila, moja dobrota me je …« Pokopala? »Kaj pa vem, ali pa je bil to samo razlog, da še kaj novega spoznam in doživim,« se Saša še zdaleč ne predaja. »Šele po nekaj dnevih sem namreč ugotovila, da je za menoj gromozanska življenjska šola, ki me je dodobra izklesala!«

Ob koncu je treba vendarle priznati, da je krhki Saši – uspelo! Njeno gostišče je v tem kratkem obdobju postalo že takšen brand, da ga bo v prihodnje – kot franšizo – zlahka unovčila. »Dogovarjam se s Francozi,« še izda in pripomni, da Hug Inn na Šrilanki ostaja, zaupala ga bo Kamalu, sama pa ga bo vodila iz ozadja, daleč od prelepe, a trpke izkušnje.