NA KOŽO

Skoraj nebeška zaposlitev

Objavljeno 10. avgust 2017 00.30 | Posodobljeno 10. avgust 2017 00.30 | Piše: Boštjan Fon
Ključne besede: komentar

Celo turisti laški so zbežali pred navalom Čehov, Slovakov in Ogrov, ki so okupirali najlepše predele Soče.

Kakopak nisi pri pravi, če se greš gorolazenje skorajda vsakodnevno. Le kakšen dan bezljaš okoli z biciklom. Še takrat raje namesto takega, ki je kot za Tur ali Điro, pod rit namestiš hudo nabritega gorskega poganjalca in ga goniš, spet, v hrib. Sem se oni dan podvizal prek prelaza Predil na primorsko stran. Tja, kjer je moj stari ata kot zaveden tigrovec norce bril s fašisti, dokler mu niso nastavili zanke. Ni se mu zategnila okoli vratu. Jo je popihal čez mejo v Kraljevino Jugoslavijo. Kot terenski operativec je nato germanskim nacistom osle kazal do osvoboditve. Ko je končno vstala Primorska, se je v tistih njegovih koncih začelo lesti navzgor svobodno slovensko. Mirno je lahko rajžal nad svojo vasico Volarje in po okolici, tako kot danes mi vsi. Italijanskega je ostalo bore malo, skoraj nič. Celo turisti laški so zbežali pred navalom Čehov, Slovakov in Ogrov, ki so okupirali najlepše predele Soče.


Gor na Krn sem se namenil. Veste, to je tura za živce trenirati, ko se gre s planine Kuhinja. Tak kos poti je, kot da se gre iz Ljubljane na Vršič. Seveda ne daljinsko! Vertikalno. Od parkinga vržeš pogled navzgor in ugledaš pikico na grebenu. Tam je bajta, par minut naprej od nje je vrh. Potem hodiš. Dviguješ noge in vmes preklinjaš, ker je hišica stalno pred očmi. Vzpenja se debele tri ure in pol. Konec. Končno! Na dvorišču zavetišča, ki je postavljen na skoraj dva tisoč in še dvesto višinskih metrih, med lovljenjem sape otiraš potno čelo. Čakajoč na mehkobnost primorskega pozdrava te poboža čista štajerščina. Dih zastane. Po par vljudnostnih frazah se razkrije skrivnost prijetne mladenke in njenega simpatičnega spremljevalca, ki sta priložnost za zaslužek našla v primorskih gorah. Visoko nad sleherniki imata večmesečno gnezdece. Šele oktobra gresta prezimit nazaj v domače kraje. Komaj čakata, da gredo hladni meseci mimo in se vrneta. Največ, kar imata od vsakdana, je mir. Delo imata na skalovju, ki štrli do neba. Takoj nad njim so že nebesa. Skoraj nebeško zaposlitev imata, mi je šlo skozi misli, ko sem moral nazaj navzdol.

 

Deli s prijatelji