Školjke zbira od 12. leta, ima jih 8000

Piran je eno redkih mest v Evropi, kjer si lahko v edinstvenem muzeju ogledamo hišice bitij z vsega sveta, ki ne poznajo stanovanjskih problemov in imajo domove tako neverjetno raznovrstnih, domiselno lepih oblik, barv ter vzorcev, da jim lahko zavida vsak arhitekt. To je konhilarij (konhilija pomeni lupino) oziroma razstava skoraj 3000 najrazličnejših apnenčastih lupinic školjk, polžev in njihovih fosilov z vsega sveta. Med njimi je celo nekaj deset takih, ki jih ni mogoče videti nikjer drugje. To je prvi in edini muzej školjk ter polžev pri nas ter daleč naokoli. Tudi v svetu so redki.

Po britvici brez praske

Stalna razstava Čarobni svet školjk je v zgradbi ob Tartinijevem trgu odprta že tretje leto in skupaj z akvarijem, pomorskim muzejem, potapljaškim muzejem ter še čim mesto z njo prepričljivo utrjuje našo morsko tradicijo.

Ob obisku Pirana si jo velja ogledati, saj si na njej lahko napasete oči, gotovo pa boste izvedeli veliko novega. Ali ste vedeli, da nekateri polži s strupom lahko usmrtijo človeka, da je leščur s 60 cm največja jadranska in tudi evropska školjka, da je školjka ladijski črv potopila nešteto lesenih ladij, da so lupino polža Cypraea moneta v Afriki, Indiji in na Kitajskem uporabljali kot plačilno sredstvo, da se polž, ki leze po rezilu britvice, ne ureže, ampak drsi po njej brez najmanjše praske, da polži ne slišijo, da naš veliki vrtni polž med zimo, ko miruje oziroma hibernira, živi od zalog maščobe, in da ne nazadnje, ko si prislonimo lupino velike školjke k ušesu, ne slišimo valov, ampak odmev vseh zvokov, ki so okoli nas. Ti se v polžji lupini zmešajo in odbijajo, rezultat pa je vtis prijetnega šumenja morja.

»Polži in školjke so mehkužci, na zemlji domujejo že 500 milijonov let, kakih 200.000 vrst jih je in po vrstni pestrosti so takoj za žuželkami, ki jih je največ,« začne vodenje strokovni vodja Jan Simič. Je diplomirani biolog in konhiolog, kot se imenujejo zbiratelji ter poznavalci konhilij oziroma lupin. Pri nas bi jih lahko našteli na prste ene roke. »Svet školjk in polžev me privlači že od mladih nog. Pri dvanajstih letih sem jih začel zbirati ter kataloško urejati po družinah. Pozneje sem imel v srednji šoli šest akvarijev, da sem lahko proučeval tudi, kako se obnašajo, lezejo, se prehranjujejo, skratka, vse v zvezi z njimi. Danes imam v zbirki več kot 8000 primerkov, od Jadrana do Floride, Avstralije in Japonske. So tako z dna oceanov kot s Himalaje,« pripoveduje Simič.

Premalo prostora

Večina primerkov je iz njegove zbirke, ki jo bogati z izmenjavo z drugimi zbiratelji po svetu in obiskovanjem specializiranih sejmov. Pri tem gre lahko za sila drag hobi, saj nekateri primerki zaradi redkosti in glede na velikost, lesk in to, da so brez poškodb ali prask, lahko dosežejo ceno nekaj tisoč evrov. »Nekatere je prav težko dobiti. V Omanu je bila na primer vrsta bleščeče se porcelanke Balaciprea teulereji, ki so jo zaradi bivanja v plitvem morju ljudje tako vneto nabirali, da je že veljala za izumrlo in je njena cena močno poskočila. Na srečo se je pozneje našla nova populacija. Ali pa Ciprea vlentia, za katero je do leta 1967 veljalo, da jih je samo pet primerkov. Zdaj so jih našli več, a se njena cena še vedno giblje okoli 500 evrov,« pripoveduje Simič.

Te dni so muzej s sredstvi evropskega sklada za ribištvo naredili še bolj privlačen, sodoben in predvsem poučen ter obenem zabaven. »Pridobili smo več vitrin z novimi redkimi eksponati, ustreznejšo osvetlitev, klimatske naprave, UV-zaščito, ki varuje lupinice, da ne pokajo in bledijo, sodobne multimedijske naprave, prihaja pa še oprema za mikrooddelek. V njem si bo moč s sodobnimi digitalnimi mikroskopi ogledati primerke, manjše od zrna, na ogled bodo 3D-animacije in celo pogled v notranjost hišic,« napoveduje Slobodan Simič - Sime, direktor zavoda Mediteranum, v katerem deluje muzej. Temu dodaja, da je po kakovosti zbirke, po pristopu in najsodobnejši opremi muzej med vodilnimi v svetu, a mu žal prostori počasi postajajo majhni.