»V Sredozemlju sta znani le dve taki školjčni sipini. Ena je v Španiji, a po podatkih ter fotografijah od tam je naša večja ter pestrejša. Ta košček obale je dokaj skrit, a izjemno zanimiv, saj se na le okoli 170 metrov dolgi sipini najde ogromno različnih lupin školjk in polžkov. Je v zalivu sv. Katarine, v neposredni bližini Luke Koper. Strokovnjaki so tam poleg izliva Rižane v Jadransko morje našli ostanke več kot 135 vrst teh mehkužcev. Dokler je delček obale še na voljo, ga velja obiskati, a tudi zaščititi, saj je školjk tam iz leto v leto manj,« pravi diplomirani biolog Jan Simič, kustos konhilarija oziroma piranskega muzeja polžev in školjk.
Več kot 4000 školjk
Piran je eno redkih mest v Evropi, kjer si lahko ogledamo hišice teh bitij z vsega sveta. Imajo domove tako neverjetno raznovrstnih, domiselno lepih oblik, barv ter vzorcev, da jim lahko zavida vsak arhitekt, gradbenik ali kipar. Razstavljenih je dobrih 4000 najrazličnejših apnenčastih lupinic in tudi njihovih fosilov. Med njimi je celo nekaj deset takih, ki jih ni mogoče videti nikjer drugje. Muzej je v zgradbi ob Tartinijevem trgu odprt že peto leto, Piran pa z akvarijem, pomorskim in potapljaškim muzejem ter še čim prepričljivo utrjuje našo morsko tradicijo.
Glede na vse več eksponatov in številne posodobitve, ki vključujejo sila zanimive oglede skozi digitalne mikroskope ter spoznavanje sveta mehkužcev na zaslonih z digitalno animacijo, je prostorsko že kar premajhen. To je postalo toliko bolj očitno, ko so ob sodelovanju in s sponzorstvom Luke Koper predstavili novo vitrino o školjčni sipini pri Kopru. O tem, kako je nastala, Simič pripoveduje: »Ključno vlogo je imela Luka Koper, ko je okoli leta 1990 ob poglabljanju morskega dna tja prečrpavala mulj z morskega dna. S kupov mulja je dež postopoma spral blato in tako so ostale na površju le apnenčaste lupine mehkužcev. Na sila majhnem območju je mogoče najti kar 35 odstotkov vseh vrst polžev in školjk, ki živijo v Tržaškem zalivu. Med njimi so na primer lepi primerki volkov in drugih školjk, ki so bili sicer v globlji vodi in jih zato verjetno nikoli ne bi naplavilo. Tudi sicer je tam prav poseben ekosistem za številne druge organizme. Je zatočišče za različne vrste ptic, našli so redke hrošče in, ne nazadnje, tam rastejo posebne slanoljubne rastline.«
Mostovi bi ohranili sipino
Ko se je izvedelo za sipino, se je zaradi ljudi, ki so prihajali tja in hodili po njej, mnogo lupin zdrobilo v prah, veliko pa so jih obiskovalci tudi odnesli s seboj. A nekoliko večje zaplate lupin se še najdejo. Da bi se ta fenomen ohranil, Simič predlaga izgradnjo pontonskih mostov, po katerih bi se hodilo in tako ohranjalo sipino. V vitrini muzeja je na ogled sipina, kakršna je bila nekoč, in taka, kot je danes, ko je že precej osiromašena. Posebej je razstavljenih še 50 lupin polžev in školjk. Nekatere so milimetrske, med njimi so zelo redke ali pa take, ki jih ni več mogoče najti.
Polži iz rodu Xenophora so z različnih koncev sveta in svojo hišico od rane mladosti okrašujejo s predmeti, ki jih najdejo na morskem dnu. Tako se lažje skrijejo v okolju in si povečajo površino. Živijo namreč na mehkem dnu, večja površina pa preprečuje, da bi se vanj ugreznili. Na spodnji rob hišice si nalepijo lupine drugih polžev, školjk, spužve in celo zobe morskih psov, in vse to ostaja na njih med njihovo nadaljnjo rastjo. Našli so tudi primerke, ki so si v hišico vgradili zamaške steklenic piva in kokakole, pojasnjuje Simič.
Kako polž ujame ribo
Ob obisku Pirana si muzej velja ogledati, saj si boste napasli oči in gotovo izvedeli veliko novega. Ste vedeli, da lahko nekateri polži s strupom usmrtijo človeka, da je leščur z enim metrom največja jadranska in tudi evropska školjka, da je školjka ladijski črv potopila nešteto lesenih ladij, da so lupino polža Cpraea moneta v Afriki, Indiji in na Kitajskem uporabljali kot plačilno sredstvo, da se polž, ki leze po rezilu britvice, ne ureže, ampak drsi po njej brez najmanjše praske, da polži ne slišijo in da, ne nazadnje, ko si prislonimo lupino velikega polža k ušesu, ne slišimo valov, ampak odmev vseh zvokov, ki so okoli nas? Ti se v polžji lupini zmešajo in odbijajo, rezultat pa je vtis prijetnega šumenja morja.
S sodobno tehnologijo in vse več novimi vsebinami je postal muzej izobraževalna ustanova, v kateri so obiskovalci njegov aktivni del. To omogočajo tudi zasloni na dotik, ki ponujajo iskanje odgovorov na vprašanja, kot so kako polž ujame ribo, zakaj se porcelanke svetijo in kako lahko školjke prelisičijo ribe. Vsekakor velja pokukati v ta svet, saj ni le lep samo za oko, ampak poln nenavadnih in skoraj neverjetnih zgodb. Razkriva življenje bitij, ki na Zemlji domujejo že 500 milijonov let in so po vrstni pestrosti za žuželkami na drugem mestu.
Rekorderji v zbirki
V muzeju so ponosni na največjo školjko v Sloveniji, ki prihaja iz tropskih morij. To je meter velika orjaška zeva. Tam lahko vidite ostrigo, ki je s 17 centimetri največja najdena v zgodovini v Jadranu, školjko klapavico, ki ima obliko srca, izjemno redkega bodičastega volka z dvojnim repkom in plavajočega polža, ki ima mehko in prozorno hišico. Leščur je z enim metrom največja jadranska in tudi evropska školjka. Školjke so tu že 500 milijonov let in so po vrstni pestrosti takoj za žuželkami. Školjke so tu že 500 milijonov let in so po vrstni pestrosti takoj za žuželkami.
