Škofje medlo o polomu
 mariborske nadškofije

LJUBLJANA – Štiridesetdnevni post, ki se začenja s pepelnico, je v Katoliški cerkvi pomembno obdobje zaradi spokornosti, ko se notranje prizadevanje na zunaj izraža v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Strogi post je na pepelnico, letos 22. februarja, in veliki petek, letos 6. aprila, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjeni k doseganju osebnega spreobrnjenja.

Stati ob strani je narobe

Slovenski škofje za cerkveno zelo pomembno obdobje postnega časa že tradicionalno pripravijo pastirsko pismo. Letošnje z naslovom Ljubezen v pravičnosti med drugim ugotavlja, da smo sredi največje svetovne finančne in gospodarske krize zadnjih desetletij, ki je tudi moralna in jo mnogi že močno čutijo, v ljudeh sta prisotna strah in negotovost, marsikdo je podoben slepemu človeku. Zato: »Nimamo pravice stati ob strani in gledati, kako se drugi trudijo, posebno še, če po svoji veri, iz katere izhaja družbeni nauk Cerkve, vemo, v katero smer je treba iskati prave rešitve. Vse smeri in vse poti niso enako dobre, mnoge so se že izkazale za pogubne. Ljubezen do bližnjega, ki nam jo naroča Gospod, vsebuje tudi družbeno odgovornost za skupno dobro naših bratov in sester. Sedaj je čas in velika potreba, da to odgovornost pokažemo.«

V pastirskem pismu žal ni prav nič o stiskah, ki jih je s svojim finančnim zlomom povzročila mariborska nadškofija. Molk škofov o tem zagotovo bolečem dejstvu ni presenetljiv, ampak je po dozdajšnji drži že kar pričakovan.

Že pred pastirskim pismom Ljubezen v pravičnosti so škofje pod obrnjenim uradnim geslom Pravičnost v ljubezni razglasili pastoralno leto socialne pravičnosti. Slednje je patra Bogdana Knavsa iz primorskega božjepotnega svetišča na Sveti Gori spodbudilo, da je Komisiji pravičnost in mir Slovenske škofovske konference – predseduje ji mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek – naslovil odprto pismo. Izšlo je v januarskem Slovenskem času, prilogi tednika Družina. O njem je zaradi patrove jasne in odkrite besede prav tisti komisiji, ki si je naložila dolžnost, da bo branila človekove pravice in družbeno pravičnost, hitro završalo tudi zunaj Cerkve.

Zapravljeni denar ubogih

Slovenski dušni pastirji so se znašli pred hudo težavo, kako oznanjati leto krščanskega socialnega nauka, da njihovo oznanjevanje ne bi bilo le prazna beseda, ugotavlja pater Bogdan. Med srečanji z romarji je spoznal, da stisko vesti katoliških vernikov »povzročajo dejstva o finančnih poslih v mariborski metropoliji, o katerih je pred meseci govorila vsa Slovenija«. Ko je hotel romarjem kaj reči o tem, pa je prepoznal, da njegova beseda ne more biti verodostojna: »Nisem se mogel nasloniti na nobeno jasno, odkrito in odločno besedo, ki bi jo izrekli slovenski škofje ali ljudje, ki so v naši cerkvi odgovorni za to, na besedo, s katero bi zahtevali osebno odgovornost za nastalo stanje. Tudi dosedanje obžalovanje iz mariborske metropolije je bilo zgolj načelno in zato nepopolno, za javnost pa megleno in izmikajoče se. Ni bilo nikakršnih jasnih besed o tem, kaj se bo zgodilo, ko bodo ugotovili, da je nekdo osebno kriv za tolikšno finančno in ekonomsko polomijo. Vmes so bile sicer podane zahteve, da mora delovati neodvisno sodstvo, da pravni postopki tečejo itd. Toda, ali ne bi bilo primerno, da Cerkev na Slovenskem, ki je pravno urejena ustanova, državnim inštitucijam pokaže, da je sposobna delovati strogo moralno in tudi spoštovati načela pravičnosti, čeprav je državne ustanove v to ne morejo prisiliti?«

Pater meni: »Če bomo vse prepustili državnim ustanovam, za katere vemo, da niso učinkovite, saj pravnomočno ni bil obsojen še noben velik prevarant ali mogotec, potem tudi veliki sporni posli znotraj družb, ki jih je nadzorovala mariborska nadškofijska ekonomija, ne bodo nikoli razčiščeni.«

Še huje je: »Žal namesto klica k etičnemu spreobrnjenju slišimo še vedno le tožbe o gospodarski krizi in o Cerkvi nenaklonjenih medijih.«

Tudi sam pater sicer meni, da ima Cerkev pravico ukvarjati se tudi z gospodarskimi dejavnostmi – vendar na etičnih in evangeljskih temeljih. Na začetku, ko so duhovniki ljudi nagovarjali, naj vložijo certifikate v Krekove sklade, je bilo videti, da bo tako. Zdaj pa bi morali ugotoviti krivce, ki so zapravili denar ubogih, ne pa jih skrivati z upokojevanji ali prestavljanji v nove službe. Za ceno osebnih žrtev odgovornih oseb v Cerkvi bi morali začeti izplačevati najmanjše delničarje ter začeti poslovati popolnoma pregledno in preverljivo.

Pater Bogdan opominja, da je največji moralni polom »ne vstati, se ne spokoriti in se ne naravnati na pravo pot«, ter sklene: »Vse to sem napisal, ker ostaja v meni ljubezen do Cerkve in ker sem prepričan, da bomo vsi enkrat dajali odgovor za to, ali smo ali nismo spregovorili takrat, ko je bilo to potrebno ali celo nujno.«