Škodljivo dvoživkarstvo v zdravstvu

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je lani med pregledom slovenskega zdravstva opozorila na »sistemsko anomalijo«, ko oseba, zaposlena v javnem zdravstvu, dela tudi kot zasebnik. Obstoj zdravnikov, ki hkrati delajo v javnem in zasebnem zdravstvu, povečuje sistemsko korupcijsko tveganje, a tudi tveganje za nastanek nasprotja interesov, so zapisali v poročilu. Dodatno delo v javnem sektorju zaposlenih zdravnikov brez pridobljenih zakonsko zahtevanih dovoljenj za takšno delo je tako sistemski problem, nadzora pa ni ali ni učinkovit.

Čeprav nadzorni organi ugotavljajo pogoste kršitve čakalnih vrst v javnih zavodih, tam teh tveganj ne zaznavajo in jih ne obravnavajo ustrezno. Komisija še posebno opozarja, da del zdravnikov, zaposlenih v javnih zavodih, iste paciente kot samoplačnike pošilja v zasebne ordinacije, v katerih delajo v prostem času.

Posledice divje privatizacije

Kakor pravi dr. Aleksander Doplihar, vodja (prostovoljske) ambulante Pro bono za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, »se je razkroj v slovenskem zdravstvu zgodil predvsem zaradi prevelike želje po hitrih in velikih zaslužkih. Na žalost je ravno zdravniški sindikat Fides tisti, ki je naredil zelo veliko škodo slovenskemu zdravstvu z željo po dvoživkarstvu, se pravi mešanju zasebnega in javnega, kar je imelo za posledico, da so začeli ljudje samo grabiti denar ter pozabili na svoje dolžnosti in obveze kot zdravniki. A niso vsi takšni. Vsa čast mnogo zdravnikom, ki garajo in so pripravljeni marsikaj narediti.«

Ko se je Slovenija osamosvojila, je sprejela zakon o zdravstveni privatizaciji, ki je uvedel koncesije, a ni bil niti približno dorečen, pravi dr. Doplihar. In zato se je tako kot v gospodarstvu začela divja privatizacija. »Kakor smo v gospodarstvu privatizirali oziroma kradli, tako je v zdravstvu nastal nered, ki ima za posledico sedanji kompletni kaos.«

Ločitev javnega in zasebnega

Dr. Doplihar se zavzema za jasno ločitev javnega zdravstva od zasebnega. »Treba je narediti red. To dvoživkarstvo, da nekateri delajo zasebno in javno ter oškodujejo zavarovance, je treba ne le prekiniti, ampak tudi kaznovati!«

»Potrebovali bi močno politično osebnost, ki bi prevzela ministrstvo za zdravje. Vsi zdravniki, ki so bili doslej ministri, niso mogli narediti ničesar. Zavarovalniški in zdravniški lobi je premočan in vsi se uklonijo. A nekdo, ki je toliko in toliko let plačeval za zdravstvo, bi moral zdaj tudi kaj dobiti za to, ne da po 40 letih nima nobene možnosti, da bi se vključil v zdravljenje, in mora čakati eno leto na nujno operacijo. To je nehumano, neestetsko in niti približno ni v skladu s Hipokratovo prisego in tistim, kar bi zdravniki morali zagovarjati.«

Čakajoč na novega ministra

Dr. Žarko Pinter, predsednik združenja GIZ Specialisti, ki združuje 25 zasebnih zdravstvenih organizacij, ki so večinoma del javne zdravstvene mreže in le v manjšem delu opravljajo povsem zasebno dejavnost, je povedal, da »smo zasebniki pomembni del javne zdravstvene mreže, ki opravi velik del specialističnih ambulantnih storitev, brez katerih zdravstveni sistem ne bi zmogel normalno delovati«. Pričakujejo novega ministra za zdravje, ki bo imel posluh za pripravo zakonskih sprememb v zdravstvu, ki jih vlade napovedujejo zadnjih pet let, in bo »upošteval tudi naše argumente, vezane na posebnosti delovanja zasebne zdravstvene dejavnosti«.

Pogoj za stabilno delovanje zdravstvenega sistema je urejeno plačilo ZZZS za vse opravljene storitve bolnikom. »Zasebniki želimo program, ki bi omogočal opravljanje storitev v najkrajšem razumnem času. Kar pa se tiče samoplačniških, bi bile ob dobri ureditvi javne mreže omejene na storitve, ki jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne vključuje. Lažji prehod zdravnikov med zasebniki in javnimi zavodi bi omogočal izvedbo storitev v razumnem časovnem roku. Prav tako ne vidimo ovir za delo pri zasebniku v strokah, kjer je povpraševanje veliko, zdravnikov pa premalo in je dodatna oblika dela potrebna,« je sklenil dr. Pinter.

Ideološka tema

»Vprašanje javnega in zasebnega zdravstva je ideološka tema, ki vznemirja, razvnema strasti, nima pa bistvenega učinka na celotno organizacijo slovenskega zdravstva. V središču pozornosti je pacient. Vsi smo tu, da zagotovimo visokokakovostno medicino, ki bo dostopna ljudem, in da vse to počnemo na način, ki ima pravno podlago in ekonomske zmožnosti. Žal se kot država v ekonomskem smislu potapljamo, kar vpliva tudi na razmere v zdravstvu,« pravi prim. Andrej Možina, predsednik Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS).

Pri nas je bilo zasebno zdravstvo dolga leta prepovedano. In če je bilo nekaj prepovedano, je to zelo težko pravilno umestiti v prostor: imamo zelo malo zasebnega zdravstva, pravi Možina. »Povsod po svetu sta javno in zasebno zdravstvo v neki soodvisnosti. Ena od velikih razlik med evropskim in slovenskim pojmovanjem zdravstva je, da je v EU gospodarska dejavnost, pri nas pa nanj gledamo bolj kot na socialno dejavnost. Evropsko temelji na konkurenčnosti, pri nas pa tega ne zmoremo izpeljati, saj ni političnega konsenza.«

Individualne 
pogodbe za dobre

»Javno in zasebno zdravstvo morata živeti pregledno. Vsa tveganja konfliktov interesov je treba sankcionirati, ne moremo pa zdravnikom omejevati svobode dela. Nepravilnosti bi lahko že zdaj preprečevali, če bi vsi izpolnjevali svoje obveznosti. Direktorji in predstojniki imajo vse možnosti, da preprečijo preskakovanje čakalnih vrst in ga sankcionirajo, a tega ne počno – to so javni zavodi, kjer je vpliv politike na imenovanje vodilnih velik,« pravi Možina.

Pomembno je, da zdravnik svoje delo opravlja korektno in da je plačan v skladu z ustvarjenim delom. A zakon o plačah javnih uslužbencev je izrazito destimulativen, opozarja predsednik ZZS. »Ko govorimo o javnem in zasebnem zdravstvu, vsi utihnejo, ko beseda nanese na učinkovitost. Vsak direktor javnega zavoda bi moral prepoznati vrhunske zdravnike, ki so gonilci razvoja medicine – oni bi morali biti na individualnih pogodbah, s čimer bi bili primerno plačani in motivirani in ne bi hodili fušat naokoli. Preostali zdravniki bi delali po potrebi: denimo nekaj dni na teden, druge dni pa bi lahko delali kot zasebniki.«

KPK je ugotovila, da ima petina slovenskih zdravnikov samostojna podjetja in da opravljajo neko zasebno dejavnost, pravi Možina. »A poglejmo, kaj je glavnina tega volumna dela. Zdravniki iz Ljubljane, zaposleni v kliničnem centru, hodijo za vikend dežurat v Mursko Soboto, ker je tam premalo zdravnikov. Ta denar je res nakazan na njihov račun s. p., a v bistvu delajo v javnem zdravstvu, tukaj pa jih obtožujemo, da gre za konflikt interesov.«

Rešitev v zasebnih zavarovanjih?

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje je po njegovem mnenju velika anomalija. »Nepravično je, da upokojenec plačuje enako vsoto na mesec kot jaz, ki imam neprimerno višje dohodke, in od tega nima nič. Pravo zasebno zdravstvo se začne takrat, ko se vzpostavi mreža konkurenčnih zdravstvenih zasebnih zavarovanj,« pravi Možina.

»Imamo odstotek zasebnih bolniških postelj – evropsko povprečje je 20 odstotkov. In vse te postelje se plačujejo prek zasebnih zavarovalnic. Zdravniki nočemo delati razlik, hkrati pa se vsi zavedamo, da te so in bodo. Omogočimo torej tudi zasebna zdravstvena zavarovanja: marsikdo bo pripravljen odšteti sto evrov na mesec za boljše zavarovanje, da bo takoj na vrsti, da bo imel svojo sobo. Brez novih virov denarja, ki jih lahko zbereš le prek zavarovalniških sistemov, ne bomo mogli več servisirati medicine in njenega razvoja. A zato je treba doseči širok politični konsenz.«