Imam dve turistični G, pardon, The točki, kamor odpeketam, če le imam pet minut. Obe sta od doma dokaj oddaljeni, Jezersko uro in pol, Bogenšperk dobre pol ure vožnje z avtom, vendar mi ni žal skurjenih ur in bencina.
Zadnjič je bil sploh en tak fajn teden, v dveh dneh mi je uspelo obiskati obe destinaciji. Sam, med tednom. Na Bogenšperku je bilo užitek teči in telovaditi v senci gozda pod Valvasorjevim gradom, saj so trim stezo dokončno očistili podrtih dreves. Posledice lanskega žleda so v veliki meri odstranili tudi ob cesti na Jezersko, kamor se v teh dneh že zgrinjajo kolesarji in motoristi.
Včasih sem ob prihodu v to zagozdo miru med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami spil turško kavico v gostilni Grabnar, ki pa že dolgo ne obratuje več. V gostilni na koncu, na Jezerskem vrhu ob meji z Avstrijo, sem po kaki turi srebal svojo drugo. Tudi tam so gostu rade volje skuhali turško, a tudi tam so žal zaprli. Kraju, kjer je narava najlepša, kakor piše na prospektu, je ostala skoraj le še narava. Samo pri Planšarskem jezeru je bilo še ziher, da dobiš jesti in piti.
Prepričan, da je še vedno tako, sem torej vozil skozi dolinico, ko me z leve strani po kotičku očesa oplazi napis Stara Pošta... bar. Bar? Vedel sem, da je tam že kako leto ali dve hostel s kampom, nisem si pa mislil, da imajo tudi lokal za zunanje. Čeprav so bila vrata zaklenjena, sem malo pošnofal. »Zaprt je še, veste, se ne splača dopoldne, ampak čakajte, jaz ga tudi še nisem pila...« In je šefica, ki sem jo videl prvič, neznancu, ki ga je videla prvič, skuhala kofe. Zunaj delovnega časa. In zastonj, da ne bo pomote.
Med kofetkanjem sem slišal, da se turistični biser, nekoč znan daleč naokoli, le počasi pobira, da se ponudba obnavlja, vendar ni lahko... Na koncu sem izvedel, da čvekam z gospo županovo. Kdo bi si mislil. Pa so rekli, da so Jezerjani malo zadrti. Hja, prijazna hostelirka resda ni domačinka, je pa dosegla, da bom tja gor še (raje) prišel. Kako malo je treba, mar ne?
