Skočila v morje 
in ji rešila 
življenje

IZOLA – Za družino Bacaj iz Celja je bil torek običajen počitniški dan na slovenski obali. Mamica Nina je poležavala na priljubljeni izolski plaži San Simon in z enim očesom ves čas budno spremljala svoja pet in sedem let stara nadobudneža. Ura je bila nekaj minut pred poldnevom. »Ko sem se razgledovala naokoli, sem jo zagledala; čudno je hodila iz vode, nekaj sekund se je močno opotekala, nato pa je z glavo naprej padla v morje. Takoj sem vedela, da gre za vprašanje življenja in smrti,« se usodnega trenutka, ko je skočila v zrak in brez oklevanja odhitela na pomoč utapljajoči se neznanki, spominja 32-letna junakinja.

Kriva prehuda vročina?

Takrat se je po plaži sprehajal Ermelj Hajrić. »Reševalec iz vode sem že tri leta in nekako že kar znam predvideti, kdaj bi se lahko zgodilo kaj hudega. V torek, ko smo že zjutraj namerili 28 stopinj Celzija, sem kolege opozoril, naj bodo previdni. Bil je prvi dan vročinskega vala in po izkušnjah vem, da se takrat rado kaj pripeti,« pripoveduje Izolan.

Na žalost se ni zmotil: »Okoli poldneva, ko je sonce najmočnejše, sem še toliko bolj spremljal, kaj se dogaja v vodi in na plaži. Na udaru so predvsem starejši ljudje – ravno prejšnji ponedeljek je nekega gospoda na naši plaži zadel infarkt.« Da se bo zgodilo nekaj hudega, ljudje navadno že prej začutijo: »Vselej, ko imamo take primere, so žrtve že na poti iz vode, po navadi padejo v nezavest, tik preden dosežejo kopno,« razkrije sogovornik.

Tako je bilo tudi v primeru 55-letne gospe, ki je domnevno sladkorna bolnica. »Ko kdo umira, mu koža pomodri in tega se ljudje navadno ustrašijo. Zadeva ni videti lepo, zato si redko kdo upa priskočiti na pomoč,« pove Nina, ki je zaposlena kot medicinska sestra v Zdravstvenem domu Šentjur. »Ker podobne primere zaradi narave svojega dela vidim skoraj vsak dan, me ni zajela panika in sem znala odreagirati. To sem storila tako rekoč nagonsko, zame je to nekaj samoumevnega.«

Kaj bi se zgodilo, če Celjanke tisti trenutek ne bi bilo na plaži, lahko le ugibamo. »Gospa je na srečo še imela šibak pulz, pol minute pozneje bi bilo zanjo usodno,« razloži reševalec Ermelj in doda: »Nina je svoje delo opravila odlično: iz pljuč ji je iztisnila vodo in ji v položaju nezavestnega pomagala izbljuvati vso tekočino. Gospa je začela prihajati k sebi, barva se ji je povrnila, srčni utrip pa okrepil.« Skupaj so nato pričakali zdravniško ekipo, gospo pa so v stabilnem stanju prepeljali v bolnišnico.

Ko se duša smeji...

Nina je med pogovorom večkrat poudarila, da sebe ne vidi kot junakinje: »Vsak, ki je zaposlen v zdravstvu, bi na mojem mestu ravnal enako, o tem sem prepričana,« skromno pove. »Tisti dan je bil na plaži tudi neki zdravnik, ki takrat, ko se je zgodila nesreča, ni bil tako blizu kot jaz. A takoj ko je opazil, da se nekaj dogaja, je tudi on prihitel zraven in vprašal, ali lahko kako pomaga. Gospa je bila takrat na srečo že stabilna.«

Občutek, ko komu rešiš življenje, je nepopisen, povesta sogovornika: »Včasih se mi zdi, da navzven sploh ne znam pokazati, koliko mi pomeni, da nekoga varno predamo v roke zdravniške ekipe. Morda zato, ker moram čustva tisti trenutek zatreti, sicer bi me zajela panika. A tudi če je obraz resen, se duša smeji,« z ganjenim glasom pove Ermelj.

Na koncu pogovora Izolan pove še: »Vsem, ki boste te dni bodisi na naši bodisi na kateri drugi plaži, polagam na srce, da upoštevate navodila reševalcev iz vode. Mnogokrat nam očitajo, da težimo kar nekaj v tri dni, a verjemite, da to delamo za vašo varnost. Kar 90 odstotkov nesreč se da preprečiti, še preden se zgodijo, a to ne deluje, če se naših navodil ne upošteva.« Starejšim ljudem svetuje: »Ko je vročina najhujša, se umaknite v senco in ne počnite nič fizično napornega. Le takšno ravnanje je odgovorno – do drugih, predvsem pa do vas samih.«