MEŽICA – Četrtkov sprehod s štirinožnim prijateljem si bo 23-letna Katarina Telček iz Mežice zapomnila do konca življenja. S triletno mešanko Taro sta se proti večeru sprehajali po priljubljeni trasi ob reki Meži. »Vsak dan jo najmanj dvakrat peljem na sprehod. Včasih samo za nekaj minut, velikokrat pa narediva tudi kakšno daljšo turo,« nam je z nasmeškom na obrazu razlagala izučena medicinska sestra. Podobno je bilo tudi v četrtek zvečer, ko so se kazalci že zelo približevali sedmi uri. Katarina in Tara na poti k sreči nista bili sami, ko je mešanka stekla k vodi, da bi se malce osvežila. Kaj natančno se je zgodilo, niti Katarina ni videla, Tara se je kar naenkrat znašla sredi deroče reke.
Ali ji je spodrsnilo ali je psička, sicer mešanka med pitbulom in škotskim ovčarjem, sama skočila v hladne vode reke Meže, ni jasno. In navsezadnje sploh ni pomembno. Voda reke Meže, ki je na tem kraju globoka okoli poldrugi meter, je psičko nesla proti bližnjemu jezu. »Sploh ni v navadi, da je struga Meže tako visoka. Tara je sicer vajena vode, saj si rada privošči kopel, toda nikoli se še ni zgodilo, da bi jo valovi odnesli,« je nadaljevala Katarina, ki je tedaj sicer nekajkrat poklicala psičko in upala, da se ji bo uspelo sami rešiti iz nevarnosti, ko pa je spoznala, da se ne bo rešila, je tudi sama skočila v mrzlo vodo.
Oblečena le v spomladanska oblačila je pogumna Katarina skočila v deroče hladne vode in poskušala zagrabiti psičko: »Imam slabo izkušnjo. Že pred leti mi je v naročju umrl pes, zato si nikoli ne bi oprostila, če ne bi skočila za njo. Sploh nisem razmišljala, kaj vse se lahko zgodi, samo Taro sem hotela rešiti. Eni pravijo, da sem neumna, a si ne morem pomagati.« Meža je nosila Katarino in Taro slabih dvesto metrov daleč, preden sta se s skrajnimi napori rešili na majhen prodnat otok sredi struge. O morebitnih posledicah tedaj, ko je skočila v reko, Katarina ni razmišljala.
Mimoidoči sprehajalci in rekreativni tekači so medtem nemočno opazovali dramo v strugi; eden je vendarle obdržal mirno kri in po mobilnem telefonu na pomoč poklical gasilce. Ker je gasilski dom domačih gasilcev od kraja, kjer je psica padla v vodo, oddaljen samo dober kilometer, so bili gasilci precej hitro na kraju nesreče. Eden od njih je najprej poskušal prebroditi deročo reko, da bi se dokopal do premočenega dekleta in njene štirinožne prijateljice, toda tok je bil tako močan, saj so valovi odnesli tudi njega in je šele nekaj deset metrov nižje splezal na kopno.
»Načrta, kako ukrepati, nisem imela. Vedela sem le, da psičke ne smem pustiti, da jo voda odnese,« je priznala pogumna Mežičanka. Kakšni nevarnosti je bila izpostavljena in da bi se zgodba lahko končala tudi manj srečno, se je zavedala šele, ko je gasilci niso mogli rešiti z otoka sredi reke. Mežiški gasilci so naposled na obrežju položili lestev in jo potisnili čez strugo do prodnatega otoka, in se šele po njej dokopali do sovaščanke in jo skupaj s psičko v naročju rešili na varno. Katarino so odeli v odeje in poskrbeli, da se je hitro znebila premočenih oblačil. Niti ta slaba izkušnja pa nekdanje zagnane odbojkarice ne bo odvrnila od nadaljnjih sprehodov s Taro ob strugi Meže. Morda bo štirinožna prijateljica v prihodnje previdnejša ...
»Zadeva ni bila nič posebnega. Nekaj minut pred sedmo uro zvečer smo bil obveščeni o nesreči. Dekle in njenega psa smo reševali z otoka sredi reke. Nekaj preglavic nam je povzročal le močan tok reke Meže, toda končalo se je srečno,« je intervencijo opisal mežiški gasilec Marjan Kovačič, ki smo ga obiskali med delom v ravenski železarni. Mežiški gasilci podobnih posredovanj v preteklih letih niso imeli, a ko se zadeva srečno konča, je tudi tovrstno posredovanje v zadovoljstvo vseh – reševalcev in žrtev. Imam slabo izkušnjo. |
