MARIBOR – Na prvi pogled se morda komu to niti ne zdi nič posebnega. To, namreč, da so mariborski kriminalisti tokrat (četrtič; do zdaj je bil ovaden že zaradi podjemnih pogodb ter v zadevah Maks in Kurilno olje) župana dr. Andreja Fištravca kazensko ovadili zaradi utemeljenega suma zlorabe uradnega položaja v zvezi s sklepanjem in-house pogodb (tako imenovanih hišnih pogodb). Zaradi zlorabe uradnega položaja. Prav imate, marsikdo si bržda težko predstavlja, kaj so nekakšne hišne pogodbe.
Kriva je zakonodaja?
Sklepanje in-house pogodb (pri tem občina odda posamezno javno naročilo, vendar to stori tako, da za izvajalca brez razpisa izbere katero od svojih podjetij, ki pa morajo biti stoodstotno v javni lasti) samo po sebi še ni nujno sporno, je pa zato lahko še kako sporno, če bi neki občini oziroma, če smo natančnejši, njenemu vodstvu – v konkretnem primeru mariborskemu županstvu – med uresničevanjem takšnih pogodb uspevalo večino denarja spraviti v žepe zasebnih podizvajalcev.
Računsko sodišče je, denimo, že (pre)večkrat pojasnjevalo, zakaj v takšnih primerih sklepanje in-house pogodb pomeni predvsem izogibanje spoštovanju zakonitih pravil javnega naročanja. Recimo bobu bob: kaj je menda vsaj toliko zakonito kot potiskanje kamele skozi šivankino uho in kaj ne več, ne more biti odvisno le od vsakokratnih pragmatičnih interpretacij tega ali onega župana. Vsaj ne bi smelo biti.
je že avgusta lani opozorilo računsko sodišče?
Ne, argument, da je pri nas zakonodaja, ko gre za področje in-house pogodb, žal še vedno zelo nedorečena, torej posledično tudi pomanjkljiva, ni najbolj prepričljiv. So slovenski organi pregona res tako pretirano nenaklonjeni tistim, ki sklepajo in-house pogodbe? Županu Fištravcu, ki z vsebino najnovejše kazenske ovadbe sicer še ni uradno seznanjen, se že dolgo zdi, da gre tudi oziroma predvsem za to. Pravni strokovnjaki slovenske policije na območju Maribora pa so, tako vse kaže, drugačnega mnenja: poleg dr. Fištravca so zato kazensko ovadili dolgoletnega direktorja Mariborskega vodovoda Danila Burnača. Pa ne zgolj zaradi njunega podpisovanja in-house pogodb. Kot vse kaže, najverjetneje zato, ker so obveznosti iz pogodb smeli uresničevati kar podizvajalci (partnerji), ki v pogodbi, kajpak, sploh niso bili omenjeni. Oba, dr. Fištravec in tudi Burnač, pa po prvih informacijah vse obtožbe povsem pričakovano zavračata kot neutemeljene.
Vesel je zdaj zadovoljen Treba je sicer upoštevati, da je računsko sodišče Mestni občini Maribor (s tem pa tudi Fištravčevemu županovanju) avgusta lani povsem nedvoumno izreklo negativno mnenje o pravilnosti poslovanja v letu 2014. Je pa tudi res, da je predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel kot generalni državni revizor letos (v porevizijskem poročilu; v oceni odziva mariborske mestne občine na lansko negativno mnenje oziroma v oceni doslej izkazanih popravljalnih ukrepov) že zadovoljno poudaril nekaj drugega: »Ocenjujemo, da so izkazani popravljalni ukrepi, ki jih je (medtem, op. J. V.) sprejela Mestna občina Maribor za odpravo nepravilnosti, zadovoljivi.« |
Vlada vodjo tožilcev podpira!
Kakor koli, to je že četrta od kazenskih ovadb proti županu Fištravcu, ki jih v tem hipu še vedno skrbno in brez naglice proučujejo na mariborskem okrožnem državnem tožilstvu, ki ga vodi Drago Šketa. Tri še proučujejo, do zdaj jim je uspelo zaokrožiti preiskavo le v primeru podjemnih pogodb, čeprav se še niti glede tega niso odločili, ali bodo vložili obtožni akt in kdaj. Drži, Šket je naključno tudi kandidat za novega slovenskega generalnega državnega tožilca s podporo vlade. Točno tako, podporo Cerarjeve vlade ima tako ali tako že v žepu.
No, če se kljub vsemu vrnemo k že četrti kazenski ovadbi zoper Fištravca in si nekoliko osvežimo spomin, bomo ugotovili, da je računsko sodišče v zvezi z (ne)pravilnostjo poslovanja Mestne občine Maribor v letu 2014 (v delu, ki se nanaša na pripravo proračuna in zaključnega računa ter izvrševanje proračuna, nove zaposlitve in delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, investicijske odhodke, zadolževanje in druga področja poslovanja) med drugim zgovorno opozorilo: »Mestna občina Maribor je javno naročilo oddala javnemu podjetju po pravilu in-house, čeprav za to niso bili izpolnjeni vsi pogoji (izvajalcu je plačala 458.580 evrov brez DDV). Z izdajo štirih naročilnic za istovrstna dela v skupnem znesku 87.236 evrov (izvajalcu je v letu 2014 plačala 71.505 evrov brez DDV) je vrednost javnega naročila razdelila in se tako izognila postopku javnega naročanja. S ponudnikom, ki je v ponudbi nastopal z dvema partnerjema, je sklenila pogodbo, pri tem pa partnerja v pogodbi nista bila navedena. V osmih primerih pred sklenitvijo pogodbe oziroma izdajo naročilnice od ponudnika ni pridobila izjave oziroma podatkov o udeležbi fizičnih in pravnih oseb v lastništvu ponudnika. V pogodbo ni vključila protikorupcijske klavzule. Pred izdajo petih naročilnic v skupnem znesku 65.049 evrov brez DDV (izvajalcu je plačala 65.049 evrov) ni izvedla preveritve cene pri treh ponudnikih in o tem ni vodila zapisnika. Za izvedbo javnega naročila ni pripravila razpisne dokumentacije in je ni poslala najmanj trem ponudnikom ter javnega naročila ni oddala s sklenitvijo pogodbe (izvajalcu je plačala 32.693 evrov brez DDV). Naročilnici, ki ju je izdala občina, nista vsebovali cene storitev in roka izvedbe (izvajalcu je plačala 4260 evrov). Za oddajo javnega naročila v znesku 19.764 evrov ni izvedla postopka v skladu s predpisi (izvajalcu je plačala 19.764 evrov)...«
Mogoče se podlaga za četrto kazensko ovadbo skriva prav v tem, mogoče pa tudi še kje drugje, pa podatki o tem očem zaradi zaupnosti postopka javnosti za zdaj le niso dostopni.
