Novinar nosi v sebi precej več zgodb, kot jih napiše; med napisanimi pa so močne tiste, ki se še čez čas berejo kot anekdote. In eden najmočnejših spominov se zbudi ob misli na prvi klic godca Staneta Žiberta, ki so ga nepridipravi tako opetnajstili, da jim je aprila lani kar sam izročil svoji Rutarjevi harmoniki, na katerih je do tedaj godel ljudem za veselje in smeh! Z njim so se najprej dogovorili za najem opreme. Lokacija nastopa, kjer da jo potrebujejo, je bila v središču Ljubljane ter z avtomobilom nedostopna, zato so se dogovorili, da Stane opremo pripelje do parkirnih stebričkov, kjer jo bodo prevzeli organizatorji. Domnevni najemniki opreme so ga pričakali na prometnem ljubljanskem Zmajskem mostu. »Opremo kar ven zloživa, potem pa avto zapeljite čez most in parkirajte,« je Staneta podučil mlajši moški. Ko se je vrnil, so mu ukradli dve harmoniki in mešalno mizo. Stane je zgodbo razgrnil na straneh Novic, kjer smo poudarili podatek, da sta harmoniki unikata, ter objavili njune fotografije.
Po objavi članka pa je Stane na mobilni telefon prejel SMS-sporočilo tatov. »Javili so se in povedali, da jih je srce bolelo, ko so prebrali, kako so me okradli.« Še več odziva pa je bilo, ko smo članek po nekaj dneh objavili na spletni strani Slovenskih novic – takrat so tatovi Stanetu v novem sporočilu zapisali, da bi mu harmoniki vrnili, a najprej bi Stane moral preklicati tatvino – tega pa ni hotel: »Hoteli so tudi, da uradno napišem, da sem vse dobil nazaj. Tega pa jaz nisem hotel. Enkrat sem bil osel, dvakrat ne bom.« Ukradena glasbila so dan zatem tatovi odložili na eno od zelenic pred domžalskim blokovskim naseljem. Zdrava (kmečka) pamet je tako še enkrat premagala lisičje nakane pridaničev, ki so bili sprva dovolj prevejani, da so ga okradli – a so se po objavi v Novicah zbali ter vrnili godčeva glasbila. Moč medijev je resnično nepredvidljiva, moč informacij pa presenetljiva; včasih tudi za novinarja.