Pred tednom dni je marsikoga presenetilo policijsko sporočilo, da so končno, šest let in pet mesecev po roparskem vdoru v trezor banke SKB, preiskovalci identificirali tri osumljence spektakularnega podviga, ki se je zgodil 1. novembra 2005. Roparji naj bi odnesli za 32 milijonov evrov denarja, zlata in drugih dragocenih predmetov. Zanimiv je odziv banke SKB, od koder smo, sicer neuradno, dobili odgovor, da jim ni jasno, od kod policiji omenjena številka. »Lahko samo rečemo, da to niso naše številke. Te so bile in bodo ostale tajnost. Res ni jasno, na kakšni osnovi temeljijo policijske cenitve.«
Dejan in Sašo
Prejšnji petek so prijeli 34-letnega Ljubljančana Dejana Vidmarja in 31-letnega Saša Noseta iz okolice Ljubljane. Tretji osumljenec, ki je na begu, je 28-letni slovenski državljan albanskega rodu. Za njim je razpisana tiralica, vendar zaradi operativnih razlogov njegovo ime ostaja skrivnost. Kakor koli, zgodba o največjem ropu pri nas je dobila delni epilog, iz trenutno dosegljivih informacij pa je torej mogoče razbrati, da je organizator velikega ropa še na prostosti, prav tako še vsaj trije pomembnejši udeleženci vloma v trezorje SKB.
Za zdaj lahko rečemo le, da Nosetova aretacija ni presenečenje, presenetljiveje je, da se je zgodila šele po šestih letih. Dejstvo je, da se je Nose takoj po ropu znašel med osumljenci, čeprav je bil z drugim varnostnikom med sedemurnim praznjenjem sefov ves čas zvezan. Preiskovalci so očitno imeli razlog za sumničenje, k temu pa je pripomogel kar Nose sam; na začetku preiskave je namreč zavrnil preverjanje s poligrafskim testiranjem. Tiste kolege, ki so za to vedeli, je njegovo vedenje presenetilo, saj so verjeli, da nikakor ni vpleten. Postavlja se vprašanje, ali policiji res ni uspelo prej dobiti oprijemljivejših dokazov ali pa je šlo za taktiko, ki je laiki pač ne razumemo. Sicer pa bi bilo res čudno, da preiskovalci ne bi vsaj posumili o Nosetu (tudi zaradi zavrnitve poligrafa), če pa so ga sumili res že od začetka preiskave, so imeli vsekakor razloge, da spremljajo njegovo dejavnost v letih po ropu.
Šest let in več so si tudi mediji prizadevali, da bi izbrskali kakšno podrobnost iz preiskave največjega ropa pri nas. Posebna delovna skupina kriminalistov, ki je bila ustanovljena neposredno po zločinu, je ves čas delala, curljanja informacij pa ni bilo.
Skrivnostni telefonski klic
Uradni molk policije je sprožil že znani odziv – manj je informacij, več je govoric. Zanimivo je, da je bilo včasih med govoricami tudi nekaj resnic, česar pa ni bilo mogoče uradno preveriti. V eno takšnih zgodb so bile vpletene tudi Novice.
Poleti leta 2006, torej nekaj mesecev po vdoru v SKB, nas je malce skrivnosten glas po telefonu spraševal, ali nas zanima kakšna podrobnost o ropu banke. Kot rečeno, bilo je še dokaj sveže, uradnih informacij o preiskavi ni bilo, zato smo sprejeli povabilo na pogovor.
Oseba, ki nas je povabila, je določila kraj srečanja tik ob slovensko-hrvaški meji. Vse je potekalo brez imen, pogovarjali smo se prek mobilnih telefonov, kar se je izkazalo za precej naivno skrivanje. A to ni več pomembno; dejstvo je, da nas je pričakal možakar iz južne Slovenije in nas poučil, da je on le posrednik, ima pa nalogo, da pove, da našega časopisa niso izbrali po naključju.
Po njegovih navodilih smo mejo prečkali vsak s svojim vozilom, še prej pa je opozoril, da »se ne poznamo«. Za vsak primer, je dodal. Zdelo se je kot kakšna mladostna pustolovščina. Po navodilih smo mu sledili do Zagreba, kjer je začel voziti slalom in smo ga večkrat skoraj izgubili izpred oči. Končno je ustavil v neki ulici in nam pomignil, naj počakamo. Odšel je in se kmalu vrnil. Sam. »Ga še ni,« je dejal, »počakajmo.« Čez nekaj minut se je približal starejši gospod in nam ponudil roko. Predstavil se je in takoj začel: »To je za nas precej tvegano početje, toda vaša policija nas je zaradi nedejavnosti razjezila, in to hočemo povedati vaši javnosti. Ste pripravljeni?«
Smo, toda nismo prišli zato, da poslušamo o tem, da policija nič ne dela. »Niste razumeli, vaši imajo vroče informacije o ropu SKB, dobili so jih z našo pomočjo, zdaj pa, ko bi nam po dogovoru morali plačati, so se potuhnili.«
Možak je preklinjal slovenske kriminaliste, pri tem pa ponavljal neko ime. Tudi če ne bi hoteli, smo si ga morali zapomniti. In kam zdaj? Sledila so nova navodila, in sicer da gremo na srečanje s tistimi, ki vedo vse. In smo sedli v njihovo vozilo ter spet uprizorili slalom po zagrebških ulicah, da je bilo že skoraj smešno. V neki stranski ulici smo parkirali in spet – čakanje. Končno sta pristopila moška, vljudno pozdravila in naznanila: »Ga še ni.« Radovednost je naraščala. Končno se je, v spremstvu nekega moža, prikazal človek, ki naj bi vedel skoraj vse o ropu SKB.
Peš smo se napotili do nekega lokala v Ulici kneza Višeslava, trije smo sedli za eno mizo na sredini, dve sosednji so zasedli spremljevalci. Varnostni ukrepi, so dejali. Glavni je bil možak, ki je prišel zadnji. »Posebno za vas iz Srbije,« je poudaril. Dejal je, da ne razume, zakaj se naša policija ne zgane. Zakaj ne zagrabijo ponujene priložnosti, ko so dobili kup operativno nadvse zanimivih podatkov. »Malce več živahnosti bi morali pokazati, pa bi se primer SKB premaknil z mrtve točke,« so govorili. Toda zataknilo naj bi se pri denarju – pri plačilu za informacije.
Informator ponudil zapor
Naš sogovornik je potrdil, da so vzpostavili stik s slovenskimi kriminalisti; prvo srečanje je potekalo ob navzočnosti dveh hrvaških kriminalistov, ki bi lahko, če bi bilo treba, to tudi potrdila. Naš kriminalist naj bi že na začetku pogovora z informatorji zaprosil, naj se hrvaška kriminalista umakneta, češ da je rop banke SKB zgolj slovenska zadeva.
»Povedali smo mu, da ima rop mednarodne razsežnosti in naj bi v takem obsegu potekala tudi preiskava.« Potem je naštel nekaj imen, med njimi domnevnega organizatorja ropa, Albanca. Nadaljeval je, da bi lahko celo zasegli del denarnega plena, ki naj bi poniknil v različnih menjalnicah na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni. Zlatnina in drugi vredni predmeti, je dejal, pa so še vedno varno spravljeni nekje v slovenski zemlji.
Težko je bilo oceniti resničnost njihovih podatkov, vsekakor pa je bila zanimiva ponudba informatorja, ki jo je dal slovenskim kriminalistom: »Naj me strpajo v zapor za toliko časa, dokler ne preverijo informacij, nato naj mi plačajo in omogočijo spremembo identitete ter selitev v tujino.« Na koncu pa nas je možakar, ki naj bi na srečanje prišel iz Srbije, ostro opozoril: »Pazite, komu boste pripovedovali o tem. Če bo kaj narobe, boste končali v zabojniku za smeti.« Tega v tujem mestu vsekakor ni bilo prijetno slišati.
A naprej nas je gnala radovednost. Nekaj ponujenih informacij nam je uspelo preveriti. Stoodstotno drži, da so bili naši sogovorniki na zvezi s slovenskimi kriminalisti. Eden od dokazov so bile nekatere shranjene telefonske številke in esemesi. Eno teh je na mobilnik našega sogovornika prispelo med našim pogovorom. Sporočilo iz Ljubljane: »Jesi li ti razgovarao sa novinarima u Sloveniji oko ...« in: »Zakaj se pogovarjaš z novinarjem?« V dokaz smo zapisali telefonsko številko in jo v Ljubljani po naših zvezah preverili. Številka in ime našega kriminalista sta bila prava. Kako pa so izvedeli za naš izlet v Zagreb, je ostalo uganka. A to je že druga zgodba.
Marca leta 2007 smo iz Hrvaške prejeli sporočilo, da so informatorji dokončno pretrgali pogovore in stike s slovensko policijo.
Potrdilo o nekaznovanosti
Sašo Nose je bil varnostnik od 2001., ko se je zaposlil pri podjetju za varovanje G7. Leta 2003 se je zaposlil v zasebnem varnostnem podjetju PCA. Imel je potrjeno licenco, prav tako se je izkazal s potrdilom o nekaznovanosti, kar je bil eden od pogojev za zaposlitev. Spomladi 2005., torej nekaj mesecev pred ropom SKB, je spet dobil potrdilo o nekaznovanosti, kar je za delodajalca pomenilo, da gre za preverjeni in zaupanja vredni kader. Po ropu je sledilo že omenjeno presenečenje, ko je varnostnik odklonil poligraf. Zdaj, ko se je znašel med osumljenci, je zanimivo vprašanje, kaj se bo zgodilo z nekaj tisoč evri odškodnine, ki jo je prejel zaradi duševnih bolečin med ropom. Na dan pa prihajajo dodatne informacije, ki pravijo, da si je Nose – po naključju ali pa tudi ne – za življenjsko sopotnico izbral dekle, ki naj bi po ropu sodelovala pri popisovanju izropanih sefov.
Mamilo po tleh
Tisti, ki so po ropu videli prizorišče, so govorili o dokumentih, zlatu in drugih dragocenostih, ki so razmetane ležale po tleh. Ocenili so, da so drzni vlomilci iskali predvsem denar. A med šaro naj bi po tleh ležalo tudi nekaj vrečk belega prahu. Nekdo je ocenil, da kakšnih šest, sedem kilogramov. Lahko bi šlo za mamila, toda uradno ni tega potrdil nihče.
Anonimka: policisti obveščali roparje?!
V petek smo dobili v redakcijo nadvse zanimivo anonimko. Dobesedno:
»SKB story – rop, kot ga še ni bilo! Policija ponižana. Vodstvo kriminalistične službe ustanovi širšo skupino, ki se ukvarja s preiskovanjem. Po popolnem fiasku skupino skrčijo. Že nekaj let skupina ne deluje, primer konča v škatlah, nerešeno! Pred letom dni anonimen telefonski klic razkrije imena udeležencev ropa. Policija oživi skupino in pridobi dovoljenja za prisluškovanje in sledenje. Prične teči šestmesečni rok, da zberejo obremenilne dokaze. Ker v evidenci DNK niso imeli vzorca glavnega osumljenca, so ga dolgo sledili, da so pobrali t. i. odvrženi DNK-material. Nobeno resno sodišče najbrž ne bo upoštevalo na ta način pridobljenih dokazov. Namerno zavajanje preiskave! Dva kriminalista iz prvotne skupine sta suspendirana, ker naj bi preiskavo namerno vodila v slepo ulico in enega od osumljencev obveščala o aktivnostih skupine, ki je raziskovala rop. V nadaljevanju bosta najbrž kazensko ovadena. Toliko o tem, kaj je policija zamolčala na tiskovni konferenci!«
