Skalo z vrha Mojstrovke v karjoli kar do gostilne

Italijani se tam res počutijo kot doma, zato zelo na glas razpravljajo o tem in onem. Tudi o kranjskogorskem turizmu, še posebno o gorskih vodnikih, začetnikih planinstva in z njim povezanega turizma v Kranjski Gori.

Na vrh Triglava so se leta 1778 prvi povzpeli štirje Bohinjci z ranocelnikom Willomitzerjem na čelu. Razor, ki z višino 2601 meter spada med najvišje vrhove Julijskih Alp, je dokumentirano prvi osvojil Otto Sender. Toda... so ga morda prehiteli divji lovci ali anonimni domačini? Na Škrlatico naj bi leta 1880 prvi stopil Julius Kugy, ki je s svojimi knjigami navdihnil mnogo ljubiteljev gora. V naslednjih letih je Kugy osvojil večino kranjskogorskih vrhov – Prisank leta 1886, okoli leta 1889 Veliko Ponco in leta 1897 Visoki Rokav v Martuljkovi skupini.

Te in druge osvojitve pa ne bi bile mogoče brez vodnikov, domačinov, ki so skrite prehode čez skalne police in grape spoznavali in odkrivali na skrivaj kot divji lovci. Planinstvo jim je namreč odprlo možnost dobrega dodatnega zaslužka.

Kugy kot vodnike omenja Janeza Rogarja - Korobidlja, Janeza Petrnelja - Petrnelca in Janeza Pečarja - Bobka. Črno-bela fotografija Bobka, kmeta in izdelovalca lesenih cokel, zavzema poseben prostor pri kmečki peči, ki sta jo lastnika gostilne Darja in Jani Hrovat uredila v Vodniški kot. Poleg njegove fotografije so še podobe pionirjev gorskega vodništva Rogarja in Rebnka ter njihova oprema iz začetka 19. stoletja – cepin, okovani hribovski gojzarji ter krplje. Ti možje so utrli pot planinsko-izletniškemu turizmu, ki je po drugi svetovni vojni zamrl. Na steni pa je tudi velika, težka skala! Od kod in čemu?

Na kraju današnje gostilne je prej stala gostilna Jurček. Hrovatova sta jo leta 1997 kupila, nato podrla in v vsega pol leta postavila novo ter jo poimenovala Pri Martinu, tako se je namreč prej reklo pri hiši. Pred odprtjem leta 1998 sta jo opremila z etnološkimi predmeti, po stenah pa sta začela izobešati rodbinske fotografije. Ko so za to izvedeli domačini, so začeli kar sami nositi stare fotografije, povezane s planinstvom. Planšarske, motive planinskih koč, izrezke iz časopisa Jutro, ki pripovedujejo o planinah...

Planinske koče so v okolici Kranjske Gore začele rasti v začetku 20. stoletja. Nemško društvo je 1901. pod Vršičem postavilo prvo, Vossovo kočo, imenovano po kranjskem botaniku Wilhelmu Vossu (danes Erjavčeva koča). Da bi Slovenci – oziroma kranjskogorska podružnica Slovenskega planinskega društva – pokazali svojo premoč, so leta 1912, le 100 metrov nad nemško kočo, na sedlu Vršiča postavili svojo, Slovensko kočo. Pozneje je na cesti na Vršič zrasla še vrsta postojank: Koča na Gozdu, Koča v Krnici, Mihov dom in Poštarski dom. Navezanost Hrovatovih na planine se je pokazala tudi tu. Pred 17. serpentino proti Vršiču sta preuredila nekdanjo kočo cestnega podjetja iz Kranja in jo poleti odprla ljubiteljem visokogorskega turizma. Poimenovala sta jo Tonkina koča po Darjini mami, ki je tam oskrbnica.

Idejo, da na steno Pri Martinu pritrdijo skalno lusko iz bližnjih gora, je dal pokojni tajnik turističnega društva Andrej Kolenc. Našel jo je pod Mojstrovko (njeni trije vrhovi so Mala Mojstrovka 2332 m, Velika Mojstrovka 2366 m in Zadnja Mojstrovka 2372 m), in akcija je stekla. Možje z Janijem Hrovatom in Andrejem Kolencem na čelu so se s samokolnico odpravili v hribe in po celodnevnem dogodku pripeljali skalo v dolino.

Za mizo pri Vodniškem kotu se po končanih turah zbirajo gorski vodniki iz vseh držav s svojimi strankami. Marko Prezelj, Steve House, Nives Meroi, Roman Benet, Mitja Šorn, Tina Di Batista, Tomaž Jakofčič... Med njimi pa je najbolj aktiven Klemen Gričar, ki vodi v naših in tujih gorah in si tako služi težko prigarani vodniški kruh. Vodniki s svojimi dejanji pač v skale vdihnejo življenje.