Skale so podrli, energija je ostala

V elektronski poštni predal je priletelo sporočilo Mitje Fajdige, člana Turističnega društva Rakek, da je v Rakovem Škocjanu nekoč stal kamniti oval. Razmišlja, čemu je služil: je bilo to območje svetišče, morda prostor, kjer so se že v preteklosti zdravili z blagodejnimi energijami?

V sobotnem dopoldnevu hitimo v Rakov Škocjan. Dolina je dobila ime po cerkvi sv. Kancijana, zaščitnika proti povodnji, ki je pri Velikem naravnem mostu. Danes so od nje ostale le še ruševine. Preveriti torej želimo, ali vse, kar je sporočil Fajdiga, tudi drži. V Rakovem Škocjanu je manjši hotel, ki je trenutno zaprt. Ta je namreč po svoje »kriv«, da so pred pol stoletja uničili skalnati oval. Bomo tudi mi našli tisto, o čemer nas prepričuje Fajdiga?

Pošlje nam tudi arhivsko fotografijo skalnatega ovala, ki jo je posnel naravoslovec prof. dr. Pavel Kunaver. Veliko smo že prebrali o kamnitem ali megalitskem krogu na pobočju Krna, o kamnitem ovalu in zdravilnih energijah Rakovega Škocjana pa ne vemo skoraj nič.

Nenavaden kraj

Pred gradnjo gostišča v Rakovem Škocjanu 1963. in 1964. so cesto prestavili stran od gostišča oziroma hotela. Takrat so skalnati oval uničili. Spomin nanj je začel zamirati in je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 nekaj napisal le Pavel Kunaver (1889–1988) v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen.

»V Rakov Škocjan sem hodil že od leta 1918, po osvoboditvi mnogokrat z mladino,« med drugim piše Kunaver. »Seveda nas je zanimal predvsem podzemeljski svet. Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«

Trzanje mišic

Odločilni prepoznavni znaki v okolju za vnovično določitev kraja, kjer je stalo devet »čudnih« skal, so jelke, zlasti sredinska, in vlaka v pobočju za jelko, ki je na arhivski fotografiji zasnežena. Mitja Fajdiga je napisal svoje občutke ob odkritju: »Ko sem se postavil v približno središče kroga in se notranje umiril, so mi nekatere mišice v telesu začele prijetno trzati. Tak občutek poznam iz svojih drugih prijetnih doživljajev. Preden sem izrekel svoje občutje, se je, stoječ dva metra stran od mene, umirila tudi gospa L. in po nekaj trenutkih mižanja povedala, da energijska moč mesta, merjeno na skali od 1 do 10, presega 7.«

Da je uničeni skalnati oval res označeval močno energijsko polje in služil kot svetišče, je avtor zapisa sklepal iz podobnih najdb drugod po Sloveniji in iz zapisa Pavla Medveška. Zato so se odločili še za radiestezijsko merjenje energijske moči območja. Tretjega novembra lani ga je opravil radiestezist Franc Šturm.

»Geomantično polje v Rakovem Škocjanu nas opominja na izjemno duhovno dediščino naših prednikov. Naj za ta slovenski Stonehenge izve čim več rojakov, saj kljub odstranjenim skalam seva naravno močno energijo, ki je krepčilno-zdravilna. Ni odveč dodati, da geomantično polje ovala ne bi moglo trajno sevati močne nebesne energije, če ga ne bi dopolnjevala energijsko nasprotna skledasta vrtača. Njeno geomantično polje namreč seva močno navzgornjo, pomladno energijo. Polje skalnatega ovala in polje vrtače ohranjata medsebojno ravnovesje ter tvorita zaključeno geomantično celoto; radiestezisti ji pravijo energijski stroj,« sklene raziskovalec.

Potem se zatopimo še v knjige, ki govorijo o Notranjski. V delu Draga Kolenca Dober dan, Krpanova dežela preberemo: »Za kraj je, pravijo radiestezisti, značilno močno zdravilno sevanje. Še posebno učinkovito je, če vanj verjamemo. Če boste ob razvalinah nekdanje cerkvice sv. Kancijana srečali ljudi, ki se ob njih kar preveč zadržujejo, vedite, da to niso občudovalci narave ali zgodovine, pač pa z meditacijo iščejo izgubljeno zdravje.«