Ali v Sloveniji ni več nobenega komentatorja, ki bi si upal na glas povedati, da so cesarji, ki bi radi bodisi tudi v prihodnje bodisi šele prvič po nedeljskih volitvah sedeli v Evropskem parlamentu, nagi? Da jim ne gre toliko za izboljševanje razmer v EU, kot za privilegije, ki jih imajo, ki bi jih imeli kot evroposlanci! Se znamo komentatorji le še prilizovati prevladujoče kleptokratski politiki?
No, čeprav komentatorska jata največkrat res spodbuja razmnoževanje nevronov prostodušno-preprostega sklepanja v glavah (čim večjega števila) volivcev, nas je v njej tudi nekaj – belih vran. Problem pa je, da je volivcem očitno laže naivno obsedeti pred televizijskimi sprejemniki (gledati in poslušati tiste, ki jim lažejo) kot se frustrirati s sizifovskim oklepanjem kritične distance. Dvomite? Kolegica Tanja Starič je v Delu že aprila opozorila, da je slovenska fevdalno-patriarhalna strankokracija – Tanja sicer ni uporabila tako nedvoumne besedne zveze, ki pa se meni zdi povsem ustrezna – tokrat že vnaprej izničila možnosti, da bi katera od dozdajšnjih slovenskih evroposlank (dr. Romana Jordan, Zofija Mazej Kukovič, mag. Mojca Kleva Kekuš ali, ne nazadnje, Tanja Fajon) tudi v naslednjem mandatu lahko sedela v Evropskem parlamentu. Ko sem se o tem pogovarjal s kolegom, še preden sem se lotil pisanja te kolumne, me je – menda se je le šalil – vprašal: »A zdaj pa boš zagovarjal še babn'ce v politiki?«
Pojasnil sem mu, da je zavzemanje za več žensk v politiki pravzaprav tudi logična posledica nekega drugega razmisleka: »Mar ne bi bilo prav, da moške politične povzpetnike najpozneje po dveh mandatih preženemo od korita? Sem se pa tudi že spraševal, ali ne bi z odgovornim metanjem evropskih politikov (vseh evropskih politikov, brez diskriminiranja katerega koli izmed njih po strankarski ali kateri drugi pripadnosti) v deroče in poplavljajoče reke morda lahko, no, vsaj nekoliko, poskušali omejiti škodo, ki jo povzročajo vsakokratne kataklizmične ujme. Saj bi preživeli. Ker njim nič ne pride do živega in ker vedno splavajo na površje. Žal.« Sem se pač še jaz malo pošalil. No, ja, v vsaki šali je, tako vsaj pravijo, tudi kanček resnice.
