Zadel me je podatek, da bo leta 2050, če se bodo trenutni trendi nadaljevali, vsak tretji Slovenec starejši od 65 let. Glede na projekcije prebivalstva naj bi se delež mladih v Sloveniji do leta 2030 zmanjšal za skoraj 30 odstotkov, medtem ko se bo v državah članicah EU v povprečju za dobrih 16 odstotkov. Slabše kot nam se godi le Italijanom in Čehom. Na vsak način pa te projekcije niso preveč spodbudne. Težko si namreč predstavljam svojo generacijo kot tolpo sivolasih in plešastih ukrivljencev, ki med sprehodom po ulicah in parkih videvajo le druge starčke, ki negodujejo zaradi pokanja trhlih kosti in neskončnih vrst pri zdravniku. Kakšen pekel bo to za mlade, ki z otroki vred ne bodo dosegali niti 15 odstotkov prebivalstva. Če sem iskren, si sploh ne morem predstavljati, kako bo bivati v tem svetu. Bo dostojno življenje sploh mogoče? Dejstvo je, da dobro vemo, kako se delajo otroci in kaj potrebujejo za srečno odraščanje. Nobena skrivnost ni, kaj potrebujejo družine, pa jim niti osnovnega ne omogočamo, saj nimajo strehe nad glavo, nimajo zaposlitve, ki bi jim dala temeljno neodvisnost, pa tudi kakovostna izobrazba se je vdala slaboumju bolonjske reforme, Gaussovo večino je utopila v povprečju in ji tesno zaprla vrata za napredovanje in razvoj. To so stvari, ki so resnične in ki bodo vplivale na naše življenje v bistveno večjem obsegu, kot si upamo priznati. Videti je, da bi nas lahko rešil le kratkotrajnejši apokaliptičen dogodek, ki navadno z ognjenim mečem potolče ustaljeno, da lahko požene nekaj novega, mladega in sočnega. A vendar bi bilo lepo, če bi bila Slovenija družba, ki spoštuje, ceni in varuje svoje potomce. Po državi je na stotine, na tisoče praznih stanovanj, ki morajo propadati, ker so predmet nekih višjih interesov. No, enega samega višjega interesa – pravice do zasebne lastnine. Tega monolita zahodnega sveta, ki je prerasel človeka, si ga pokoril in se mu sploh ne zdi več vredno, da bi skrival svoj uničevalni značaj. Vsi vemo, da nenehna rast ni mogoča, da viri, na katerih ustvarjamo obstoj, niso neizčrpni, ne nazadnje tudi planet ne bo več dolgo prenašal našega pustošenja in malikovanja ekonomskih kalkulacij. Te so resnične le, dokler vanje veruje zadosti ljudi. Pa verjame dovolj ljudi, da bo prišlo leto 2030? Za zdaj še ne.
|
|
