Fenomen slovenskega športa je, da športnice in športniki iz kar najmanjših vloženih zneskov dosegajo izjemne rezultate v mednarodnem okolju. Torej vse le ne more biti slabo, neorganizirano, diletantsko zastavljeno in tako naprej. Očitno na sončni strani Alp še premoremo dovolj nadarjenih športnikov, sposobnih trenerjev in drugih vodij ter prostovoljcev v društvih in klubih, ki so pravšnja podpora za razvoj šampionov v individualnih in kolektivnih športih. Toda z vsakim novim uspehom vse pogosteje slišimo tudi opozorila, da tako ne bo šlo v nedogled. Potem običajno slišimo pobude za sistemske rešitve na določenih področjih. Od tu naprej se običajno športu naklonjeni ljudje začnejo izgubljati v politikanstvu, birokraciji, nerazumnih pravilih in zakonih, ki nimajo prav veliko skupnega s športno logiko. Vse to pa tudi odbija mlade upe, njihove starše, volonterske športne delavce, potencialne sponzorje in gledalce od posameznega športa. Ko se enkrat ustavi priliv denarja od članarin, sponzorjev, donatorjev in vstopnic, dobimo klub na robu preživetja, kot je to, denimo, hokejska Olimpija v Ljubljani.
Nogometno Olimpijo zasebno vodi in financira Milan Mandarić. Košarkarska Union Olimpija je odvisna od odločitve sveta sponzorjev, ali bodo dobrodušno zatrpali preostalo finančno luknjo in prispevali dodaten denar za vsaj normalno štiriletno rast kluba. Da se razumemo: ne denar, ki bo omogočil zgolj preživetje kluba iz sezone v sezono, temveč za razvoj kolektiva na vseh področjih. Kaj pa hokejisti izpod Rožnika? Ti zadnjih pet sezon preživljajo pravo eksistencialno kalvarijo. Njihov predsednik Marko Popovič je na delu v Črni gori, direktorja, športnega direktorja in/ali sekretarja, torej vsaj enega polno odgovornega operativca hokejski zmaji preprosto ne premorejo.
Trener Bojan Zajc nima niti uradnega pomočnika. Igralski kader je iz meseca v mesec ožji, plače spet zamujajo nekaj mesecev, hkrati pa je nastal še dodaten dolg do poslovnih partnerjev. Toda v zmajevem gnezdu zdaj vse stavijo na župana Ljubljane Zorana Jankovića, ki da naj bi uredil, da bodo hokejisti dobili nov zagon v denarju in vplivnih ljudeh ter tako zadržali položaj v razširjenem avstrijskem prvenstvu – ligi EBEL. Če bo Janković resnično rešil hokejsko Olimpijo, potem sta lahko naslov uprave kluba in njegova administracija kar na Mestni občini Ljubljana. Tovrstna sistemska rešitev bi namreč bila zagotovilo, da ne bo šlo spet vse k vragu.
