NA KOŽO

Siromašna tovarna uspehov

Objavljeno 09. februar 2015 23.35 | Posodobljeno 09. februar 2015 23.36 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Pri trženju športa je zelo pomembno, kdo in kako vpraša za denar.

Rok Tamše. Foto: S.N.

Si predstavljate, da imate v rokah izdelek, ki je vrhunski v vseh pogledih, njegova kakovost pa je nesporna na celem, no dobro, v večjem delu sveta. Toda nikakor ga ne morate prodati, čeprav je cena povsem konkurenčna, torej sprejemljiva. Zakaj, za vraga, ga potemtakem ne bi mogli prodati, če je vse skupaj res tako odlično? Morda zaradi nesposobnega trženja in marketinga, morda zaradi slabega slovesa po slabih praksah poslovanja v preteklosti, morda zaradi golega nezaupanja.

Tako nekako si gre predstavljati Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) in Hokejsko zvezo Slovenije (HZS), ki imata v rokah rezultatske dragulje, bisere, diamante in še kaj, potencialni močni pokrovitelji pa se ju izogibajo kot hudič križa. Jasno, nihče ne bi želel metati denarja v vrečo brez dna, nihče ne bi rad plačeval starih grehov, nihče nima zaupanja v zvezo, kjer so na dnevnem redu notranje bitke in javno pranje umazanega perila, ali pa profesionalno delujočih klubov praktično ni več. Poslovnež z zdravo kmečko pametjo in s skrajno racionalnim pristopom se potemtakem vpraša: »Zakaj bi si nakopal težave?«

Medtem Tina Maze, Peter Prevc, Jakov Fak, Filip Flisar, Žan Košir, Rok Marguč, Tim-Kevin Ravnjak in drugi asi belih poljan ter hokejisti premikajo meje in ustvarjajo športne čudeže. Večja ko je kriza, več je uspehov Slovencev v zimskih športih. Povsem nasprotno pa je z denarnim prilivom v njihove krovne organizacije. Potem ko so osvojili osem olimpijskih kolajn v Sočiju, so se nekateri močni pokrovitelji umaknili iz smučarije?! Niti ni videti, da bi se na rise, ki so na OI poskrbeli za senzacijo s 7. mestom, kaj posebno lepili novi sponzorji. Še Anže Kopitar z dvema Stanleyjema iz NHL ni zadostna vaba?!

Starejši se še spomnimo, kako je smučarsko barko vodil Tone Vogrinec. Na vsakem velikem tekmovanju je molil za vsaj eno kolajno, saj je potem s pomočjo medijev poskrbel za takšen stampedo trženja, da je denar kar letel na kup za dve ali štiri leta. Boste dejali, da je bil tisto socializem in so po direktivi dajale državne firme? Lepo vas prosim, kako pa je danes s tem? Kdo še lahko prispeva velik denar? Je pa seveda zelo pomembno, kdo in kako zanj vpraša. 

Deli s prijatelji