LJUBLJANA – Višje jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči, ki jih je sindikatom javnega sektorja v zadnjih pogajanjih z vlado uspelo izboriti za svoje člane, so v javnosti že naletele na pomisleke o neenaki obravnavi zaposlenih. Ob vzpostavitvi razlikovanja pa se odpirajo tudi vprašanja, povezana s sindikalno svobodo in kolektivnim dogovarjanjem.
Sindikati: Koristi imajo vsi, plačajo pa le člani
Po dogovoru med vlado in sindikati javnega sektorja iz letošnjega maja imajo člani sindikatov, ki so dogovor podpisali, pravico do 20 odstotkov višjih jubilejnih nagrad in solidarnostnih pomoči.
Vodja Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj kot temelj za tak dogovor navaja spremenjeni zakon o delovnih razmerjih, po katerem se lahko sindikati za svoje člane za tiste pravice, ki niso opredeljene v zakonu, dogovorijo ugodneje. V ozadju pa je po njegovih besedah kritika članstva, da s plačevanjem članarine financira socialni dialog in možnost varovanja plač ter položaja, ko pa sindikati nekaj dosežejo, so tega deležni vsi.
Kot pravi Štrukelj, sam niti ne skriva, da po njegovem mnenju ti dve točki verjetno nista najbolj posrečeno izbrani, ampak tu je bila možnost, da so dosegli razliko za svoje člane, da pač imajo občutek, da imajo nekaj od tega, ko plačujejo socialni dialog, česar drugi, ki niso vključeni, nimajo.
Za nekatere razlikovanje sporno
Med tistim, ki se jim zdi razlikovanje pri višini jubilejnih nagrad in solidarnostnih pomoči sporno, je Polonca Končar s katedre za delovno in socialno pravo ljubljanske pravne fakultete. A kot pravi, vprašanja, povezana s sindikalno svobodo in kolektivnim dogovarjanjem, niso novost niti na mednarodni ravni.
V Nemčiji je na primer po njenih besedah tako, da kolektivna pogodba načelno velja za člane, vendar pa delodajalci sami prostovoljno priznavajo enake pravice tudi nečlanom, ker je taka enaka obravnava pomembna, da ne prihaja do konfliktov med zaposlenimi. Je pa res, dodaja, da nečlani sindikatov, ki bi poskušali uveljavljati kakšno pravico, ki je formalno priznana le članom, v tem primeru nimajo sodnega varstva.
Članstvo sindikatov manjše kot sredi 90-ih
Nekateri ocenjujejo, da so tovrstna prizadevanja sindikatov povezana tudi z upadanjem njihovega članstva. Štrukelj za šolski sindikat Sviz pojasnjuje, da pri njih osipa ne beležijo, res pa je, da se je v primerjavi z leti pred krizo naraščanje članstva umirilo.
Kakšni so sicer trendi na področju sindikalnega gibanja v Sloveniji, pa je pojasnil Miroslav Stanojević s Fakultete za družbene vede. Kot navaja Stanojević, je bil sredi 90-ih delež vključenih v sindikate v delovno aktivni populaciji 40-odstoten in definitivno lahko govorimo o močnem sindikalnem gibanju – tako po članstvu kot po vplivu. Res pa je, da se je sredi prejšnjega desetletja začel proces upadanja članstva, kar se pokriva z vključitvijo v Evropsko unijo in evroobmočje. Glede na zadnje meritve iz leta 2011 je članstvo sindikatov upadlo za deset odstotkov in je bila stopnja sindikaliziranosti pri 30 odstotkih, kar je po Stanojevićevih besedah še vedno nad evropskim povprečjem in bistveno več kot v drugih postkomunističnih družbah.
Sindikati še vedno »pomembni igralci«
Po njegovih besedah so sindikati v Sloveniji v 90-ih vsekakor vplivali na postavitev sorazmerno ugodnega blaginjskega sistema. Čeprav je njihov vpliv danes manjši kot takrat, pa so sindikati še vedno »pomembni igralci«, pravi Stanojević in dodaja, da je vir njihove moči v sistemu sektorskih kolektivnih pogajanj. Prav tako imajo vpliv še vedno tudi prek ekonomsko-socialnega sveta.
Po njegovem se je treba tudi vprašati, kaj ima od tega vlada. Tu gre za vprašanje demokracije. Vlada, ki mora v času krize izpeljati določene reforme, potrebuje neko notranjo legitimizacijo, in ko se pogaja s sindikati in ti v teh pogajanjih celo nekaj iztržijo, namreč dobi neko podporo.
