Sina srečala le enkrat, z rakom ga bo še teže

KRANJ – Življenje je nemara res skromen dogodek, nekako takšen kot drobna garsonjera v enem izmed blokov v Ulici Gorenjskega odreda v Kranju. Ta drobni košček sveta ponuja le meter čez dvajset kvadratov življenjskega prostora Verici Luskovec. Odraščala je streljaj stran od gorenjske prestolnice, v Šenčurju, in se nato zaposlila v tekstilni šoli v Kranju kot snažilka. Živela je z očetom, skupaj sta z njo odraščala še dva brata, saj se je mama od njih odselila. Starejši brat se je kaj kmalu poročil in šel na svoje, mlajši je pri 48 letih umrl za rakom.

Oče prepovedal sina

»Tudi moja mami je umrla za rakom, pravzaprav je imela levkemijo. Očetu so morali amputirati obe nogi, a je kljub temu kmalu umrl. Nič kaj prida ni bilo tole življenje za nas,« se, skoraj kot da bi ji bilo nerodno odkrivati težko življenjsko pot, v kotičku ustnic nasmehne Verica. Nikoli se ni poročila, ima pa sina. »Starši so mi sitnarili, predvsem oče, da ga ne smem prinesti domov, pa sem ga takoj po rojstvu dala v posvojitev. Enkrat, po dolgih letih, sva se srečala, potem pa nikoli več. Danes jih šteje že čez trideset. Upam, da mu je dobro steklo v življenju, da se ima lepo in da ima družino, ki je sama nisem mogla imeti nikoli.«

Prišlo je leto 1999, kup bolezenskih težav in sledila je invalidska upokojitev. Delo, ki ga je opravljala, je bilo zanjo dobrodošlo, in ko je morala v invalidsko upokojitev, se je svet zanjo, ki je bil že tako precej majhen, še pomanjšal. »Vrag je bil v tem, da mi nekaj časa nihče ni verjel, da sem zbolela, da imam psihične težave, pa so me najprej vlačili po zavodu za zaposlovanje in centru za socialno delo, no potem pa se je končno vse nekako uredilo in je prišla upokojitev. Menila sem, da bom s tistim, kar mi bo nakazano na račun kot penzija, zmogla, in nekaj časa se je dejansko res dalo živeti. Skromno sicer, toda brez večjih težav. Potem... Potem pa je prišel rak. Ne da me uničuje od znotraj, uničuje me še navzven.«

Nič, nič in še enkrat nič

Dolga leta v invalidski upokojitvi je prebila v boju z več boleznimi, ni in ni se zmogla znebiti vsakodnevnega ubadanja z recepti, zdravili in obiski zdravnikov. Lani, ob pregledu z ultrazvokom, so pri danes 57-letnici odkrili raka. Ni smela oklevati, takoj po novembrskem odkritju te zahrbtne bolezni je morala pristopiti k terapijam, še prej so jo operirali in poskušali iz njenega telesa izrezati rakav tumor na jajčnikih.

»Ko so ji odkrili bolezen, je imela 72 kilogramov, danes jih ima kilogram pod petdeset,« pravi Ivan Kavčič, Veričin prijatelj in sosed, ki ji stoji ob strani od leta 1987. »Spoznala sva se na kosilu v neki kavarni v mestu, je že toliko časa, da sva pozabila, kako se je sploh imenovala. Madonca, saj je že 27 let, odkar se poznava! Šele pozneje sva postala soseda.«

Nato Kavčičev malce pomolkne in s povešenim pogledom začne z besedami, ki kot težka mora obležijo na duši: »Zdaj, ko je v tem stanju, ko se bori z rakom, bi morala jesti vsaj petkrat na dan, vendar je komaj enkrat, ko ji pripeljejo hrano iz kranjske porodnišnice. Hrana ni zastonj, saj je treba za to plačati 145 evrov.« Nato povzame Verica: »S financami je res križ. Ta mesec jim nisem mogla plačati vsega, ker pač nimam. Poleg hrane so tu še stroški stanovanja, pa nanese precej. Moja zadnja pokojnina pa je znašala 410 evrov. Toda ne dobim vsega ven, ker moram pokrivati limit, v katerega sem padla, ko se je začel moj boj z rakom. Vsak mesec je isto. Pokojnina pride, pokrije se stroške pa limit in mi ostane... Ne ostane nič, res nič. Mesec je dolg in zdaj, ko so te terapije, je treba doplačati še kakšno zdravil. Nekaj je sicer brezplačnih, nekaj pač ne.« Verica stežka pove, da ima od prvega v mesecu, ko pride pokojnina, pa do prvega v naslednjem mesecu, prazno denarnico. »Še nisem na pol junija, pa že komaj čakam, da bo pokojnina. Nimam, enostavno nimam od kje vzeti. Nič. Le z invalidsko pokojnino, ki je moj edini vir dohodka, ne zmorem več.«

Namesto ognjemeta občina revežem

Verica se žalostno zazre skozi edino okno v 11. nadstropju bloka proti Škofji Loki in pogleda navzdol, kjer se sliši otroško čebljanje: »Včasih grem malo ven. Zdravniki so mi sicer priporočili, naj hodim, naj bom zunaj čim več, toda hitro sem izčrpana. Se pač pozna, da nimam toliko za jesti, ker enostavno nimam s čim kupiti hrane.« Veliko jo boli glava, komaj zdrži kdaj po tiste ure, ko je najbolj težko: »Zaradi kemoterapije komaj pridem k sebi. Petkrat do zdaj sem bila v Ljubljani, čaka me še ena, ki je predvidena 20. junija. Ne vem pa, ali bom šla, pravijo, da če je kri slaba, kemoterapija odpade. Skoraj vsakič, ko sem v preteklosti prišla na kemoterapijo, so me zavrnili, enkrat, dvakrat, no potem je pa šlo. Vsaj tale zdaj, pred poletjem, naj se opravi tako, kot je načrtovano.« Luskovčeva nato optimistično pravi: »Zdravniki pravijo, da se rak ni razširil, da se je moje stanje popravilo in da zna biti še bolje. O teh mojih težavah s financami, s tem, da si ne morem privoščiti prehrane, kot je treba, pa jih nisem obremenjevala, oni imajo delo z mano samo na zdravstvenem področju, nočem, da bi bili obremenjeni še s tem.«

Januarja letos je Verica Luskovec odšla na CSD v Kranju in jih seznanila s svojimi težavami, povezanimi s financami in boleznijo. »V Kranju so se odpovedali ognjemetu in denar za nabavo pirotehnike razdelili pomoči potrebnim. Del tega, v enkratnem znesku 150 evrov, sem dobila tudi jaz. Za redno pomoč nisem nikoli vložila prošnje. Pozanimala sem se na CSD in so mi rekli, da jo lahko vložim šele novembra letos. Takrat imam pravico za vlogo, tak je zakon. Ni pa rečeno, da mi jo bodo sploh odobrili. Pa veste, kako daleč je november...« Do takrat je treba preživeti, in, ob skromni invalidski penziji, jo čaka še težak boj. Dejansko boj za preživetje! Ne bo se zapisal epilog, ne sme se potegniti črto pod njeno življenje. Namesto tega bomo glasno zapisali vprašanje: bomo zmogli Verici Luskovec pomagati?