Sina ji je vzel tumor, kmalu še ob streho

CELJE – Obup, žalost, nemoč, nezaupanje, strah pred ljudmi... Vse to se je sčasoma nakopičilo na duši 45-letne Jasne Skaza. Danes je v položaju, ko ne ve, kako in kje bo preživela zimo. Trenutno še stanuje v skromnem najemniškem pritličnem stanovanju na Gosposki v Celju, ki je pravzaprav nekdanja kolesarnica, preurejena za bivanje. Toda kako dolgo bo še lahko ostala v njem, če ji ne bo uspelo poravnati zaostalih obveznosti lastniku?

Sinova smrt

Jasnina žalostna zgodba se je začela pred kakšnim desetletjem, ko je hudo zbolel sin Žiga. Dolgo in na vse načine so se borili in trudili premagati trdovratni tumor, ki se je razrasel v njegovem trebuščku. Družina je tisto obdobje živela z enim samim ciljem – rešiti malega Žigo. Toda bolezen je bila močnejša in štiriletni Žiga je pred osmimi leti za vedno zatisnil oči. Kmalu je začela razpadati tudi družina. »S partnerjem sva postala kakor pes in mačka. Po sinovi smrti sta se začela pojavljati nasilje in alkohol, nekaj mesecev sem bivala v varni hiši v Slovenj Gradcu. Tudi na sodišču sva bila zaradi pretepanja.«

Boj in nenehen strah za preživetje sinčka sta Jasno toliko izčrpala in zdravstveno načela, da ni bila več sposobna za delo. Pokaže sklep o začasni nezmožnosti zaposlitve. »Nekoč sem delala v Gorenju in v hladilnici Celjskih mesnin. Zaradi nakopičenih težav z zdravjem česa takega nisem več zmožna. Muči me depresija, imam epileptične in panične napade, težave s srcem in številne fizične omejitve. Saj sem želela poprijeti za kakšno lažje delo, denimo pomoč pri hišnih opravilih ali kaj podobnega. Bila sem na razgovoru pri dveh gospodih v okolici Celja, ki pa sta od mene pričakovala tudi spolne odnose. Nekateri so resnično postali pokvarjeni. Tega ne bi počela, pa če umrem od lakote.«

Jasna se je preselila v Štore. V spodnjem delu naselja je živela v stanovanju, last stanovanjskega sklada. A niti tukaj ni bilo sreče. Pot navzdol se je samo še nadaljevala. »Za stanovanje so našli kupca. Denar ima seveda prednost in v 15 dneh sem morala ven. Tako rekoč deložirali so me. Dva dni sem spala na ulici.« Marca se je naselila v najemniškem stanovanju v Gosposki ulici v Celju. Trideset kvadratnih metrov bivalne površine zadostuje za osnovne potrebe, čeravno gre za preurejeno shrambo za kolesa. Luč le redko prižge. »Računi, zlasti za elektriko in ogrevanje, so previsoki. Kako naj z 265 evri socialne pomoči pokrijem 230 evrov najemnine in sto do 120 evrov stroškov? Bojim se, kako bom pozimi vsak mesec plačevala 150 evrov za ogrevanje. Že zdaj lastniku dolgujem približno 300 evrov.«

Na mostu

Najemnica prizna, da ji gre lastnik stanovanja precej na roko. Prijavil ji je stalno prebivališče, zaradi neplačevanja bi jo na podlagi določil v pogodbi že lahko izselil, a tega ni storil. Skazova se na vse kriplje poskuša izvleči iz trdega primeža revščine. »Na centru za socialno delo so zavrnili mojo prošnjo za enkratno denarno pomoč. S tem zneskom bi lastniku stanovanja lahko poplačala dolg. Za pomoč imam pravico znova zaprositi, a šele decembra. Socialna delavka ni videla možnosti, kako bi mi sploh lahko pomagali. Poklicala je na Psihiatrično bolnišnico Vojnik, da bi me sprejeli za dva tedna. Pa saj nisem nora! Poleg tega bi lastnik v tem času najbrž izpraznil stanovanje.«

V solzah večkrat pove, da zdaj nima česa več izgubiti. Vsak dan razmišlja, da bi si kaj storila. »Pred dnevi sem stala na mostu čez Savinjo. Nameravala sem se pognati v globino, a se nisem. V sebi sem zaslišala glas mojega Žige: 'Mami, ne stori tega!'« Kje še iskati izhod iz začaranega kroga? Jasna je prepričana, da bi veliko rešila, če ji uspe najti primerno, predvsem pa cenejše stanovanje, da bi ji stroške uspelo kriti iz socialne pomoči s kakšnim priložnostnim delom. V občinskem podjetju Nepremičnine so ji predlagali, naj izpolni vlogo za namestitev v njihovi bivalni enoti. »Najem takšne enote bi stal 200 evrov. Je pa res, da sem zaradi svoje bolezni rajši sama. Veliko jočem in pogosto zatemnim stanovanje, saj ne želim nikogar v bližini.«

Jasna bi bila zadovoljna tudi z zelo skromnim neprofitnim stanovanjem, čeravno bi to bila samo sobica s sanitarijami. Tako bi imela možnost zaprositi vsaj za subvencioniranje najemnine. »V denarnici nimam niti centa, k sreči imam bone za javno kuhinjo. Pomaga mi Valerija Kršlin iz zavoda Zadnje upanje. Prišla je k meni in me odpeljala v trgovino. Zelo sem ji hvaležna.« Jasna občasno prejema pakete Rdečega križa in Karitasa. Upa, da jo bo sprejel celjski župan Bojan Šrot, ki bi mu predstavila svoj nezavidljivi položaj. »Prosim vse dobre ljudi, da mi po svojih močeh pomagajo s hrano in da lastniku stanovanja nekako poplačam obveznosti, da ne bom pozimi na cesti.«