MARIBOR, ŽALEC – »Vse, kar sva si želela, je bila družina, mirno življenje,« nam je uvodoma dejal Igor Valant. Ostal je brez vsega, kar mu je bilo drago, brez partnerice, brez otrok, povrh vsega pa je zaradi neizprosne borbe za svoje otroke še pristal za rešetkami mariborskega zapora.
Stiki so ugasnili
Zgodba Igorja Valanta, ki je podobna boju z mlini na veter, se je začela pred devetimi leti. Takrat se jima je z nekdanjo partnerico rodila hčerka. Leto zatem je na svet privekal še sin, vse je kazalo na popolno družino. A se je zalomilo. »S starši, ki so zdaj že pokojni, nisem imel vzornega odnosa, zato sva s partnerico začela obnavljati staro hišo sredi Poljčan,« nam je razlagal Valant.
Ker je obnova potekala počasi, sta se odločila, da ni primerno, da bi otroka prebivala pri njima na gradbišču. »Razmere niso bile primerne za bivanje, zato sva se odločila, da otroka zaupava v vzgojo prijateljema. To so bili sosedje mojih staršev, ki smo jih velikokrat obiskovali in jim zaupali. Vse je potekalo normalno, dokler njihove finančne zahteve niso presegle naših zmožnosti. Zato smo se odločili, da jima otroka zaupamo v rejništvo. Začela sta prejemati denar od države, saj sta bila oba brez redne zaposlitve, in s tem sta se preživljala,« je nadaljeval Valant. Zaupanje se je izjalovilo, stikov med biološkimi starši in otrokoma je bilo z levjimi uslugami centra za socialno delo v Slovenski Bistrici iz tedna v teden manj, dokler niso povsem ugasnili.
Tihi dogovor med Igorjem Valantom, njegovo nekdanjo partnerico in rediteljema je bil, da bi otroka prebivala pri njih, dokler si onadva ne bi uredila spodobnega stanovanja. »Nekoč je bila na obisku socialna delavka iz Slovenske Bistrice. Čeprav sem jo opozoril, da je v tleh luknja, ker so delavci nameravali prestaviti vodovodno uro, je stopila vanjo, udarila v kuhinjski element in si razbila glavo. Padla je v nezavest, na zdravljenje jo je odpeljal rešilni avtomobil. To je bil začetek farse,« nam je zaupal oče dveh mladoletnikov.
Odkar sta bila otroka v rejništvu, sta se zaupnika, ki naj bi le popazila nanju, vse bolj odtujevala. Stiki med starši in otrokoma so postajali izjema, če pa so bili, so potekali v kateri od bližnjih gostiln. »S tem se nisem strinjal, povsem pa se mi je utrgalo, ko sem izvedel, da otroka obiskuje moj oče. Ta ima je imel zajetno kartoteko, saj je bil ne nazadnje pravnomočno obsojen zaradi spolne zlorabe moje sestre, zaradi česar je dobršen del kazni odsedel v zaporu na Dobu. Dedek je otrokoma ponujal čokolade, kar mi seveda zaradi njegove zgodovine ni ugajalo. Imel sem kopico pripomb, ki pa so se končale s tem, da mi je mati rejnice ustno izdala prepoved, da bi se njihovi hiši približeval na manj kot 500 metrov. To je sodu izbilo dno,« pravi Valant, ki se na vse pretege bori, da bi lahko svoja otroka ponovno dobil v vzgojo.
Grožnje
Takrat je naredil verjetno največjo napako svojega življenja. Rejnici in njeni materi je pod nos zabrusil, da bo na Hrvaškem poiskal plačance in otroka odpeljal. Sledili so kazenska ovadba na policiji, sodni proces in zaradi groženj za vse presenetljiva kazen šestih mesecev zapora. »Odsedel sem pet mesecev,« se spominja upokojenec. Kmalu po oddaji otrok v rejništvo je razpadla tudi ljubezenska zveza med Igorjem Valantom in mamo obeh otrok. Ker so stiki z otrokoma potekali v gostinskih lokalih, se jih ni udeleževal, medtem ko je njegova nekdanja partnerica to prakso hitro opustila. Vse je delovalo, kot da se ne zanimata za otroka, a v njunem srcu je igrala povsem drugačna melodija. Izigrali so ju. Ne samo zaupniki, sedanji rejniki, tudi center za socialno delo.
Zgodba se je začela še dodatno zapletati, ko so leta 2008 na centru za socialno delo (ker so se starši fiktivno preselili v Žalec, se je tudi pristojnost prenesla) izdali dokument, v katerem je pisalo, da naj bi se starši pogojno strinjali s tem, da rejnika njuna otroka posvojita. Da je z dokumentom nekaj narobe, je razbrati iz dokumentacije, ki jo je Igor Valant pridobil naknadno. »Najprej bode v oči, da naj bi z nekdanjo partnerico pred delavcem CSD govorila identične besede. Tako piše v zapisnikih, medtem ko sta celo na dveh identičnih dokumentih dva moja različna podpisa: enkrat Igor V. in drugič Valant Igor. A niti eden ni moj avtogram,« se zgraža ogorčeni oče.
Kup nepravilnosti
Prav ta izjava, da se strinjata s posvojitvijo, je bila povod za dokončno posvojitev dekleta in fanta. Čeprav je iz papirjev razbrati, da je takratna rejnica delavcem na centru razlagala, da bi najraje posvojila najprej enega in šele nato drugega, saj naj bi bila preveč obremenjena, so njene prošnje naletele na gluha ušesa. Razvidno je, da bi zaradi rejniške dotacije rada imela oba le v rejništvu, če pa že, bi posvojila le deklico. A posvojitev je bila leta 2010 vendarle izvedena. To je Igor Valant izvedel šele leto dni pozneje, ko mu je strogo varovano skrivnost izdala njegova nekdanja partnerica. »Dejala mi je, da nič več ne moreva narediti, saj sta otroka posvojena. Skoraj sem se zgrudil od nesreče. Še danes mi je težko govoriti o tem,« se spominja Igor.
Pol leta je potreboval, da si je opomogel, a na koncu vendarle zbral moči. Začel je boj s centri za socialno delo. Skoraj vsak dan je pritiskal, da so mu izročali dokumentacijo, čeprav so mu na vsakem obisku izročili le kakšnih pet listov dokumentacije iz spisa. Skupaj je obsegal več kot sto dokumentov. Toda močan pritisk na ministrstvo za delo, družino in socialne razmere je naposled vendarle obrodil sadove, saj si je spis družine Valant ogledala inšpektorica za socialne zadeve Stanka Tutta. Ne samo da je našla kup nestrokovnosti in nezakonitosti, predlagala je tudi, da gre v omenjenem primeru celo razmisliti o razveljavitvi posvojitve. To je v Igorju Valantu vzbudilo kanček upanja, da bosta otroka nekega dne vendarle živela pri njem. »To je moj cilj, saj imam zdaj streho nad glavo, urejeno stanovanje sredi Maribora in sem tudi finančno preskrbljen,« je zaključil Valant.
Najprej v dom, potem k sosedu
Kako zelo naj ne bi bila posvojitev v korist otrokoma, potrjuje odnos do njiju. Posvojitelja sta posvojila deklico in fanta, a naj bi se tega skozi ves postopek branila. Zato ni trajalo dolgo, da je fant namesto pri posvojiteljih pristal v zavodu v Slovenski Bistrici. Tudi ko se ob vikendih vrača domov, naj ne bi bil pod nadzorom posvojiteljev, ampak po očetovih besedah večino časa preživi pri sosedih. Dejala mi je,
da nič več ne
moreva narediti, saj sta otroka posvojena. Skoraj sem se zgrudil
od nesreče.
