RAČE – »Človek na žalost iz leta v leto ne postaja mlajši. In te stopnice postajajo zame iz dneva v dan večja, nepremagljiva ovira. Še posebno ker sem bila pred kratkim na operaciji noge v Valdoltri,« nam je vsa obupana dejala 80-letna Elizabeta Planinc, ko nas je sprejela na vratih stanovanja v četrtem nadstropju bloka v Račah. Gospa, ki ji v jeseni življenja zagotovo ni bilo posuto z rožicami, je obupana. Upanje, da bi se kdaj lahko vrnila v svojo hišo pod Pohorjem, se je že davno razblinilo kot milni mehurčki. Že 32 let se mati dveh sinov bori za svojo hišo, od koder je morala oditi davnega leta 1981. »Bilo je sredi noči, ko je sin pridivjal v sobo, me pograbil in brez vsega postavil pred vrata,« se tragične noči spominja Planinčeva. Da ni imela ne oblačil ne obutve, takrat ni igralo vloge.
Pri vnuku
Sprva se je naselila na Studencih, kjer pa čez čas zanjo ni bilo več prostora. »Še dobro, da mi je vnuk pred trinajstimi leti dal to stanovanje v Račah v brezplačno uporabo. Drugače bi bila danes klošarka,« je solze v očeh nabirala 80-letnica. O vzrokih, zakaj jo je sin vrgel pred vrata lastne hiše, je lahko le domnevala. »Prišel je iz zapora in takrat ni bilo več za zdržati. Imel je družino in otroka, a so pred menoj vse skrivali. Vedno je imel polna usta besed, a tudi z zakonom je večkrat prišel navzkriž,« je pojasnila in dodala podrobnost usodne noči: »Vrgel me je iz hiše in za menoj zaklenil vrata. Preselila sem se v vikend hišico k sestri, da sem imela vsaj streho nad glavo.«
Hišo v Radvanju, elitni četrti mesta pod Pohorjem, sta z možem začela graditi konec petdesetih let preteklega stoletja. Toda mož je le kratko užival v novem domu, dobrih 15 let pozneje je izgubil boj z rakom. Sedem let zatem je hišo zapustila tudi Elizabeta. »Da sva lahko zgradila hišo, sva najela kredit, ki sem ga nato plačevala še dobrih deset let po njegovi smrti,« trdi Elizabeta. Že preden je morala mama iz hiše, se je odselil tudi najstarejši sin Milan, ki si je ustvaril družino in zapustil Radvanje. Zakaj se je sin odločil vreči mamo iz hiše, smo poskušali izvedeti tudi od Vojka Planinca, vendar se na naše klice ni odzival.
Hiša na prodaj
Vojko Planinc v mestu pod Pohorjem ni neznanka. Veliko je ljudi, ki so se ga bali ali se ga še vedno bojijo, tako verjetno tudi mama. »Bila sem naivna in nerodna. Kje pa sem si mislila, da me bo lasten sin vrgel iz hiše. Zdaj se zadeva že 32 let vleče po sodiščih. Verjetno bom prej umrla, preden bo razrešena,« je obupana nadaljevala ženica. Da bi še kdaj prestopila prag hiše, ki sta jo zgradila z možem, je že domala odpisala. Tudi zato, ker se hiša prodaja prek sodišča, a kupca se do zdaj še ni našlo. Ko se bo, bo del kupnine pripadel tudi Elizabeti. A do tja jo čaka še trnova pot. In iz stanovanja v Račah bi se rada preselila. Trinajsto leto je že tam, a vsako zimo znova doživlja kalvarijo. Ker stanuje v mansardnem stanovanju, je običajno zmeraj hladno.
Dodatna težava pa so stopnice. Teh je do njenega stanovanja natančno 64. Z njenim obrabljenim kolenom že pred operacijo niso bile majhen zalogaj. »Najbolje bi bilo, da bi se država poplačala iz premoženja, a kaj ko nisem tip človeka, ki bi lahko živel v domu za starostnike,« je potarnala.
Rešitve pa ni videti. Čeprav so imeli že nekaj obravnav, se zadeva ne premakne z mrtve točke. In to že dolgih 32 let. Drži, da se družinski spori po navadi vlečejo v nedogled, a da se ne bo primerilo, da bo Elizabeta prej umrla, preden se bo lahko dokopala do svojega dela hiše. »Dolga leta sem delala v tovarni trakov na Studencih. Zdaj s 429 evri pokojnine ne morem delati čudežev. Rada bi se preselila drugam, a kaj ko z denarjem že zdaj komaj pridem skozi mesec,« je sklenila Planinčeva.
Bo dobil blizu 100.000 evrov?!
Vojko Planinc je imel že v preteklosti veliko opravka z organi pregona. Lani je zaslovel, ko je po devetnajstih letih dobil boj s sodnimi organi. Ker je tožilstvo po devetnajstih letih odstopilo od obtožbe, da je preprodajal mamila, bo za petnajst mesecev, kolikor jih je preživel v priporu, od države zahteval odškodnino. Odškodnino za čas, ki ga je neupravičeno prebil v priporu, bo država seveda plačala iz davkoplačevalskih žepov. Iz sodne prakse je pričakovati nekaj manj kot 100.000 evrov odškodnine in seveda skoraj 20-letno nagrado (najmanj tisočaka na leto) za njegovega zagovornika.
