TURJAK, JURKLOŠTER – Pa podrobno razkrijmo, kam smo v predpočitniškem in preddopustniškem času skrili ne enega, kar dva zaklada, in kdo ju je odkril. Pravzaprav so bili najditelji trije, vsi mladi in vsi moški, z eno besedo – fantje. Povrhu je dolenjski zaklad našel Dolenjec, štajerskega pa Štajerca, vendar v nobenem primeru domačini iz kraja, kjer sta bila skrita. Lastnik 10.000 evrov v Mercatorjevih bonih je postal 29-letni Simon Stopar iz Šentjurja blizu Šentvida pri Stični, 5000 evrov v gotovini pa sta na svoj račun položila brata dvojčka Alen in Leon Horvat iz Pesnice. Alen je star 21 let in 10 minut več od Leona.
Nadaljevanje leta 2006
Zaklada na Slovenskih novicah nismo skrivali prvič, naše bralke in bralci ste se na lov za 10 milijoni tolarjev pognali že v letih 2005 in 2006. Obakrat je bil zraven Simon Stopar: »Zlasti drugič sem bil blizu. Po četrtem namigu, Majhno kljuse, velika moč sem pomislil na sol in, ne vem, zakaj, na soline v Strunjanu. Petkrat sem bil tam, z zdaj že bivšo punco sva stala na kanalizacijskem jašku pa si rekla, ah ne, sem ga pa ja niso skrili. Pa ste ga prav tja! Letos sem bil zato odločen, da se iskanja lotim še temeljiteje, zaklad je pač moral biti moj.«
Simon plačuje davek vse globlje gospodarske krize, zaradi zmanjšanega obsega dela je po osmih letih izgubil službo, zdaj je sredi pogovorov za najem lokala v Ivančni Gorici. Z Mercatorjevimi darilnimi boni bi lahko njegovo skladišče napolnil do zadnjega kotička. To je bil drugi motiv za predano iskanje zaklada.
Začel je na napačnem koncu: »V časopisu ste zapisali, da lahko zvezde dajo odgovor. Vem, da to ni bil namig, mislil pa sem, da ignorirati se pa ne sme. Iskal sem astronomske observatorije po Sloveniji, na pamet mi je po nekem preblisku padel še razbojnik Guzaj, ta slovenski Robin Hood s Kozjanskega, a nazadnje nisem odšel nikamor, odločen, da počakam konkretnejši namig.«
Tak je bil peti: Priimek je prevzel po materi. Kdo? I, Primož Trubar, kdo pa drug? Tisti četrtek se še niti daniti ni začelo, ko je Stopar že ped za pedjo pregledal Trubarjevo domačijo na Rašici: »Tudi pri mlinu kakšnih 200 metrov stran, kjer naj bi se pisec v resnici rodil, sem bil, pa brez uspeha. Namenil sem se še po učni poti proti Turjaku, a se kmalu izgubil. Nekaj po peti zjutraj sem poklical prijatelja Janija, naj mi prinese frišne nogavice in majico, ker sem ves moker, pa da bova še skupaj iskala, več glav več ve.«
Med čakanjem na Janija se je Simon zategnil do Turjaškega gradu, »ker je to edina bližnja znamenitost«. Tam se je zapodil v veliko lipo pred obzidjem, ki jo je Prešeren za potrebe pesnikovanja preimenoval v hrast: Hrast stoji v turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v oblake... (Turjaška Rozamunda).
Pa nič.
»Sprehodil sem se po bregu navzdol, kjer imajo lokostrelci poligon.«
Nič.
»Pa potem sem šel še okoli desne polovice obzidja.«
Spet nič.
»Tik preden sem hotel obupati, sem prehodil spodnjo stran in zagledal še eno lipo, za katero bi zavoljo njene votlosti lahko veljal namig Polovica je manjka.«
In tam, znotraj zvotljenega debla, se je skrival zaklad!
»Simon me je ves iz sebe klical, da mu ne rabim voziti ne štumfov ne majice ne bureka,« je bil Jani kar malo razočaran, ker se je pustolovščina končala še pred njegovim prihodom.
V dvojčkih je moč
Alen in Leon sta se za sodelovanje v akciji odločila s prepričanjem, da bo zaklad njun, sta povedala v en glas – pri enojajčnih dvojčkih je očitno tako, da se težko pogovarjaš le z enim: »Česar se lotiva, nama uspe.«
Očitno res. Pred letom dni sta odprla podjetje, ukvarjata se z internetnim poslovanjem, temu sta podredila tudi študij v Mariboru, Alen je študent ekonomsko-poslovne fakultete, Leon pa računalništva.
In kakšna je bila njuna prednost v primerjavi z drugimi iskalci? »I, da sva dvojčka. To pomeni, da česar koli se lotiš, nisi nikoli sam.«
Roko na srce, namige smo zastavili tako, da je šele četrti od šestih, Bliža se velika čaga, nakazal, da je skrivališče na Štajerskem. Čaga je žur, žur bo pa Pivo in cvetje v Laškem.
»Pomislila sva na celjski grad, čeprav tam v neposredni bližini ni vode,« sta rekla Alen in Leon. »Na zadnji dan namigov, v soboto, pa sva se zapeljala v Celje tudi zato, ker je od tam celotna Štajerska lažje dosegljiva kot iz Maribora. Parkirala sva na pumpi in čakala, da pripeljejo Novice. Jih takoj kupila in se, vsak s svojim prenosnikom v naročju, lotila iskanja na namig Svetlana in Veronika: ena vas gleda, druga ne. Po 20 minutah nama je bilo jasno, da iščeva grob Veronike Deseniške v Jurkloštru, tam, kjer je nekaj časa živela tudi Svetlana Makarovič.«
Dvojčka sta lokacijo podrobno pregledala na Google Earthu, se odpeljala do kartuzijanskega samostana in prečesala kamnite zidove v okolici. Na onem, ob vodi, sta odmaknila manjšo kamnito ploščo, ki tja ni spadala, in izvlekla prozorno škatlico z obvestilom, da sta pravkar postala bogatejša za pet jurčkov. Od veselja sta zavriskala.
Prehiteli drug drugega
Ob zapisu o iskanju dveh zakladov se samo po sebi zastavlja vprašanje: kaj če bi Simon, Alen in Leon združili moči, kakšen iskalni postroj bi bil šele to?! Namreč: oba zaklada so iskali vsi trije in so drug drugega za las prehiteli.
Alen in Leon: »Že pri prvem zakladu sva se hotela zapeljati na Rašico, k Trubarju, pa sva prej še pogledala na internet in videla, da je bil pravkar najden.«
Simon: »Pri drugem zakladu sem pomagal Janiju, sestri Saši in njenemu partnerju Borutu. V soboto zjutraj smo šli na celjski grad, nič našli in, skoraj obupani, sedli h kavi. V kafiču je Saša izbrskala na internetu, da bo pravi kraj Jurklošter. No, pa smo bili prepozni.«
Nikar slabe volje. Spoštovane bralke in bralci, avantura se bo nadaljevala. Skrivali bomo spet drugo leto, do takrat pa bodite – največji zaklad drug drugemu.
