Silvo joče od sreče, podarili so mu hondo

TOLMIN – Triinšestdesetletni Silvo Konec, za prijatelje Tigro, z družino živi umirjeno, v vasi Volče na desnem bregu Soče pri Tolminu. Prvoaprilska sobota je bila zanj najprej povsem običajen dan. Z eno izjemo. Ljubljanski voznik mestnega avtobusa, tudi dolgoletni motorist, 47-letni Robert Kuzma mu je na obisku januarja letos obljubil, da mu do konca leta posodi yamaho, ima namreč dve, in ene to sezono ne bo uporabljal. Ko se je bližal dan predaje motorja, je Tigrova žena že dan prej pripravila nekaj malega, da bi pogostila Roberta in prijatelje. Vedela je, kakšno veselje bo naredil Tigru, ki je dolgih sedem let brez motorja.

Izdalo ga je srce

Pisalo se je 2010, ko je naš sogovornik hudo zbolel na srcu. Krovec, ki je na višini pregaral in pretrpel marsikaj, kar so mu zagodli vreme in težke delovne razmere, poznane vsem gradbenikom, ni mogel več delati, čakala ga je operacija srca. Ne samo da se brez dela ni prav dobro znašel, ostal je tudi brez dohodkov. »Nerad se spominjam tega časa. Odprl sem podjetje, zbolel, zaradi tega ostal brez kruha. Moral sem se odločiti med položnicami in kruhom ter motorjem. Motor je moral od hiše, da preživimo,« se mu je paralo srce.

Medtem ko se je skoraj že sprijaznil s tem, da zaradi življenjskih okoliščin ne bo imel več motorja, da mora pozabiti na dolge vožnje, ki so mu zdravile dušo in pomenile največje veselje, se je kljub temu, da ni imel motorja, udeleževal motorističnih srečanj. Popravil je kak motor, pomagal pri pripravi dogodkov, vedno vskočil in na veselje lačnih motoristov kuhal najboljše enolončnice, jih gostil doma, seznam njegovih dobrih del je res dolg, pripovedujejo prijatelji. Tigro niti slutil ni, kaj mu v resnici pripravljajo njegovi prijatelji in celo tisti, ki ga do sobote niso poznali drugače kot iz zgodbe. Bližnji pa so dobro vedeli, da njihov prijatelj trpi, čeprav ne tarna. In upa, da nekoč pride dan, ko si bo lahko kupil staro hondo CBF 1000.

Tajna akcija Motor za prijatelja

Pobudo za zbiranje sredstev je prevzela 47-letna Majda Repnik iz Zgornjih Bitenj pri Kranju, tudi sama motoristka že osmo leto: »Bilo je maja lani v Prlekiji, kjer je bilo srečanje motoristov. Tigru je nekdo posodil motor, da se je z nami lahko zapeljal na panoramsko vožnjo,« pripoveduje Majda. »Vozil je za menoj, in ko sem pogledala v ogledalo, sem videla te njegove oči, polne ljubezni do vožnje, srečo... Kako je mahal vsem, kako je bil navdušen, da je lahko spet peljal, kako so ga morali vsi fotografirati, no, vse to mi ni in ni šlo iz glave.«

Porodila se je zamisel, da bi za nakup motorja Tigru zbrali denar. Rečeno, storjeno, organizacijo sta prevzela Majda in Robert. Decembra lani sta ustanovila zaprto facebook skupino Motor za prijatelja in vanjo povabila približno 100 motoristov iz Slovenije, take, ki Tigra poznajo. Ti so v skupino povabili svoje prijatelje, skupina je na koncu štela 600 ljudi. Že februarja so imeli dovolj denarja za nakup motorja v Radovljici.

Kako zelo je cenjen in priljubljen Tigro, priča dejstvo, da akcije niso mogli končati. Vsi so želeli sodelovati in nabralo se je toliko sredstev, da so mu poleg motorja kupili še čelado, vinjeto, sistem za mazanje verige, ostalo pa je še za prepis vozila, registracijo in zavarovanje motorja. AMZS Vransko pa je podaril bon za udeležbo na tečaju varne vožnje.

»Nič nisem slutil, ko mi je Robert dejal, naj pridem na kavo v Kamp Siber, da se mu mudi naprej. Sedel sem v avto, a ko sem prišel na parkirišče pred kamp, kjer bi mi prijatelj do konca leta posodil motor, mi ni bilo čisto nič jasno. Gora avtomobilov, parkiranih je bilo okoli 100 motorjev. Mislil sem si, da imamo srečanje, ampak potem bi to vedel. Kaj se dogaja?« brez sape, z glasom, ki komaj zadržuje solze, opisuje Tigro. »Ko sem stopil dol, sem imel kaj videti, vsi prijatelji so bili v kampu, dvesto ljudi mi je ploskalo, kakšnih trideset ljudi me je fotografiralo, prišli so iz Prlekije, iz vse Slovenije.«

Zajokal je kot otrok

Tigro je zajokal kot otrok. Pravzaprav še teden po dogodku ne dojame povsem: »Najprej so mi podarili čelado in vinjeto, potem pa so ga pripeljali. Moj sanjski motor honda CBF 1000, okrašen s pentljo.« Tigro in vsi udeleženci, tudi prejšnja dva lastnika motorja, mož in žena iz Radovljice, več kot dvesto ljudi je točilo solze sreče. Trenutki, ki jih, zatrjujejo, nikoli ne bodo pozabili.

Skromni Tigro, kakšno leto ima do upokojitve, ne ve, zakaj si je to zaslužil prav on. »Tako sem srečen! Veste, hude težave sem imel z bolečinami v sklepih, pri priči so me nehali boleti. Zdaj sem spet pravi tiger! Ne obstajajo besede, s katerimi bi se vsem zahvalil, jih ni. Samo jočem od sreče in vse častim v srcu, vsakega posebej! Še posebno hvala zlati Majdi!«

Majda pa nam za konec pove, da gre velika zahvala vsem, ki so stopili skupaj, sama tega ne bi zmogla! »Prosim zapišite, da tega srečnega dogodka brez vseh njih in posebno Roberta Kuzme, Stipeta Vinceka, Zdravka Šturma in Ane Jug ne bi bilo!«