ŠENTJUR – »Tega ne zmorem, tega preprosto ne zmorem!« se je zlomila v svoji skromni dnevni sobici. Na mizi je ležal kup neplačanih položnic. Zaradi ene od teh, poračuna za elektriko v višini slabih 600 evrov, Silva Dremelj in njen 16-letni sin Denis že nekaj dni živita v temi. »Hladilnik imam kar odprt, skrinje si sploh ne upam pogledati. Sama voda. Sva tudi brez televizije, a to je še najmanjši problem. Skrbi me, ker gre Denis v ponedeljek v šolo, v Celju se uči za avtomehanika, pa je zdaj ostal brez računalnika in interneta. Otroci pa v teh časih to morajo imeti, brez tega preprosto ne gre več ...«
Nujno na operacijo
Njene težave so se začele pred dvema letoma, ko jo je začela hudo boleti roka. »Imam 34 let delovne dobe. Sedem let sem polnila police v eni od trgovinskih verig, zadnjih 25 let pa sem bila zaposlena v šentjurski klavnici. Lastniki so se večkrat zamenjali, tako tudi delodajalec, a večinoma sem vseskozi opravljala zelo podobno delo, nazadnje sem bila na vakuumiranju. Dvigovala sem težke gajbe mesa, svinjsko stegno, recimo, ima lahko tudi do devet kilogramov. Najbrž je vse skupaj pripeljalo do tega, da me roka ni več ubogala.«
Bolečine so pred nekaj meseci postale tako neznosne, da je odšla k zdravniku. »Tam so mi povedali, da imam zlomljeno roko. 'Kako vendar, saj nikoli nisem imela gipsa?' sem jim odgovorila. In so dejali, da so prav zato, ker se nisem ustrezno zdravila, nastali hujši zapleti, zaradi česar da moram nujno na operacijo. In sem šla, kaj pa naj bi naredila?!« nas je nemočno vprašala sogovornica. Na začetku februarja je tako odšla na poseg v Ljubljano. »Kirurg je po operaciji napisal, da odslej ne smem več dvigovati stvari, težjih od treh kilogramov. Takoj me je zaskrbelo, kaj bodo na to porekli v službi ...«
Šefinja: Zdravniki se motijo!
In njen strah se je izkazal za upravičenega. »Ko so me odpustili iz bolnišnice, sem se spet oglasila pri svoji osebni zdravnici. Bolniška se mi je iztekala, zato mi je predlagala, naj vzamem dopust, dokler ne pride z zavoda za zdravstveno zavarovanje nova napotnica, do kdaj bom ostala doma. Tako sem tudi storila.«
A Silva je doživela hladen tuš. »Ko sem šefici razložila situacijo, se je začela dreti name, da se mi ne ljubi delati, da se zdravniki samo izmišljujejo, da se motijo in da naj kar grem po drugo mnenje. Še enkrat sem jo prosila, ali mi lahko odobri dopust, vsaj dokler se ne reši zadeva na zavodu, a ni privolila v to. Potem sem ponovno poklicala svojo zdravnico, ta mi je rekla, naj ji dam telefonsko številko svoje šefice, da bo ona govorila z njo. Kaj sta imeli, ne vem, a naslednjič, ko sem prišla k njej, mi je rekla samo: 'S to vašo šefico se je pa nemogoče pogovarjati.' Nato mi je podaljšala bolniško, izteče se mi 22. septembra, in obenem sva vložili še vlogo za invalidsko pokojnino, odločitev komisije še čakam.«
Zadnji udarec je Dremljeva dobila konec junija, tik pred iztekom šolskega leta. »Dobila sem odpoved. Nihče me ni predhodno obvestil, kar na lepem je prišla pošta, v kateri so me obvestili o mojem odpovednem roku. Seveda sem jih takoj klicala, šefica me je vezala k direktorju. Ta mi je povedal, da sem pač višek, da zdaj ni več toliko dela in da mora odpuščati. Vprašala sem ga, ali je tudi kdo drug izgubil zaposlitev, pa je rekel le: 'Poglejte, nekje moram začeti.'«
Obrnila se je na sindikat šentjurske klavnice, kjer so ji predlagali tožbo, a v to Silva ne upa. »Strah me je, pa tudi denarja nimam za to. Sindikat še rešuje zadevo, a kaj bo iz tega, če sploh kaj, ne vem.«
Usodni poračun
Silva je že tako in tako imela nizke prihodke, s sinom sta živela z njeno minimalno plačo, ki se je – zaradi bolniške odsotnosti – le še oklestila. Njeni bančni prilivi zadnjih nekaj mesecev tako znašajo manj kot 500 evrov. »Ko plačam vse položnice – za vodo, elektriko, telefon, zase in za sina, ter internet –, mi ostane okoli 300 evrov. Potem je treba kupiti še hrano, avto tudi moram imeti, saj tukaj na Krajnčici (vasica, približno pet kilometrov iz Šentjurja, op. p.), kjer živim, ni nobenih javnih prevozov. Sin je čez poletje našel počitniško delo, da je vsaj nekaj malega zaslužil, vsak dan sem ga morala voziti v službo. Bencin, vsi vemo, kako je drag,« je razložila Dremljeva. O kakšnem morju niti ne sanja. »Zase mi je vseeno, hudo mi je za otroka, morja ni videl, delati je moral, težko je to zanj. Oh, zelo težko ...«
Za piko na i je Dremljeva pred časom dobila položnico za poračun elektrike, na kateri je bil znesek, ob katerem se ji je dobesedno zvrtelo. »Že lani sem bila ogorčena, ko sem dobila poračun za elektriko, ki je znašal dobrih sto evrov, letos pa mi je ob pogledu na položnico za skoraj 600 evrov postalo slabo! Ni mi jasno, kako je mogoče, da je prišel tak račun. S sinom kuriva na drva, štedilnik je plinski, sicer pa sva zelo varčna, saj vidite, kako skromno živiva,« je jezna Silva.
Večkrat se je obrnila na Elektro Celje, a posluha zanjo ni bilo. »Samo na števec so se izgovarjali, da je tako pač pokazal in da tako je. Pojasnila sem, v kakšni finančni situaciji sem, a to jih seveda ni zanimalo.« V ponedeljek so, ko je bila ona pri zdravniku, prišli k njej in vse skupaj odklopili. »Ko sem prišla domov, me je skoraj kap. Upala sem, da je le zmanjkalo toka, zato sem poklicala sosedo, ki pa mi je povedala, da pri njih vse normalno dela. Hrane nimam več kje hraniti, zvečer je trda tema in takrat je najhuje. Grabi me panika, hodim iz sobe v sobo, pa ven na balkon in spet nazaj v hišo. Ne vidim več izhoda, ne znam več naprej,« je obupana 54-letna Silva.
Kljub odločbi elektrike ne bodo priklopili
Silva Dremelj se je v stiski obrnila na center za socialno delo, kjer so ji odobrili izredno denarno pomoč v višini položnice za poračun elektrike. Izdali so ji tudi že odločbo, a znesek bo nakazan šele na začetku septembra. Dremljeva je Elektro Celje obvestila o odločbi, a tam kljub temu vztrajajo, da ji bodo elektriko priklopili nazaj šele, ko bo dolg poravnan. O tem, kako je mogoče, da je poračun za tako majhno gospodinjstvo tako visok, na Elektru Celje odgovarjajo: »Redni letni popis števca, ki je podlaga za poračun električne energije, je pokazal, da je omenjeno gospodinjstvo imelo v obdobju april 2013–april 2014 večjo porabo, kot so izkazovali akontacijski mesečni obroki. Akontacijski obrok se izračuna na podlagi mesečne porabe prejšnjega leta, poračun pa služi ugotovitvi dejanskega stanja. Odčitek smo posredovali dobavitelju, ki je stranki izdal poračun.« Da bi Silvi in njenemu Denisu priklopili elektriko nazaj vsaj do ponedeljka, ko se bo spet začela šola, pa pravijo, ni mogoče. »Vse situacije, kjer stranka nima sredstev za plačilo položnic, so, kot navajate, skrajne. A na mestu je dodati, da energetsko podjetje ne more delovati na način, kot deluje za to predvidena institucija, center za socialno delo, na katero napotimo stranke z opisanimi težavami. Z naše strani lahko stranki ponudimo zgolj plačilo na obroke, kar smo naredili tudi v primeru gospe Dremelj.«
