Ko so njihovo dediščino 1456 prevzeli Habsburžani, so kmalu začeli izginjati zunanji atributi mogočnosti Celjskih. Knežji dvor v mestu je Marija Terezija spremenila v vojašnico. V Kraljevini Jugoslaviji je bil v njem vojaški polk pod poveljstvom Draže Mihailovića. Po drugi svetovni vojni so bili Celjski v nemilosti kot fevdalci nemškega rodu. Takratno zgodovinopisje jih obravnava skopo. Svetla izjema je članek Franja Baša z naslovom Celjski grofi in njihova doba, ki je bil objavljen leta 1952 v Celjskem zborniku. Pomemben je bil tudi izid knjige zagrebške zgodovinarke dr. Nade Klaić Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone. Veliko se je polemiziralo o tem, ali so bili nemškega rodu ali potomci slovenskega plemstva, nekateri so jim pripisovali celo jugoslovansko usmerjenost. Te dileme je v enem stavku lepo strnil dr. Igor Grdina: »Bili so preprosto sami svoji in srečati jih je bilo povsod tam, kjer se je kazala možnost za vzpon. Kjer se je kaj svetilo in cingljalo.«
Celjske kraljice
Veliko nastopajo v slovenski dramatiki, če omenim le Jurčiča, Krefta, Novačana, Zupančiča in F. Rudolfa. Ni naključje, da je med celjskimi ženskami najbolj znana Veronika Deseniška, ker si jo je izvolil Friderik II., ki pa je tragično končala. O drugih do nedavnega nismo vedeli nič ali zelo malo, ker so bile plemkinje, med njimi celo kraljice.
Pripadnice celjske grofovske hiše so s porokami širile celjsko dinastijo. Tako ni presenetljivo, da so se po hierarhični lestvici poznosrednjeveške družbe povzpele višje kakor njihovi moški sorodniki. Barbara, hči Hermana II., je postala s poroko s Sigismundom, češkim in ogrskim kraljem ter pozneje rimsko-nemškim cesarjem kraljica, uspešna lastnica rudnikov in finančnica, ki se je na stara leta ukvarjala tudi z alkimijo. Pokopana je v stolnici sv. Vida v Pragi in ravno te dni so Celjani njen grob označili s spominsko ploščo. Barbarina hči Elizabeta se je poročila z avstrijskim nadvojvodo Albrehtom Habsburškim (pozneje kralj Albreht II.). Njena sestrična Ana Celjska je bila žena Vladislava Jagelle, kralja Litve in Poljske. Bila je uspešna cesarica, pokopana je v krakovskem gradu Vavelu. Njeni vnukinji, hčerki Albrehta II. in Elizabete Luksemburške – Ana je postala žena saškega vojvode Viljema III., mlajša Elizabeta pa se je poročila s poljskim kraljem Kazimirjem.
Celjski so bili tudi finančno najbolj uspešna fevdalna dinastija. Herman II. je speljal trgovske poti s soljo in usnjem med Benetkami in Dunajem skozi svoja ozemlja, zato je posedoval prek 40 najbolj prometnih mitnic, na katerih je pobiral gotovino. Bil je član elitnega Zmajevega reda. Ulrik II. je s 60 konjeniki romal v Compostelo, počastil ga je celo andaluzijski kralj.
Prelepa palača
Celjski so Knežji dvorec gradili več desetletij. Prvič je omenjen 1323 v neki zastavni listini. Njegovo lepoto je opisal spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha Paolo Santonino leta 1487: »Nekoliko nad vicedomovo residenco obstaja v tem mestu prelepa palača, pozidana trdo v višino, opremljena s stolpi in bastijami …« Po smrti Ulrika II. je prišel v Celje cesar Friderik III. k vdovi Katarini Branković, ki je bila znana tudi po tem, da je imela na dvoru svojega pravoslavnega duhovnika, njena sestra Mira pa je bila poročena s turškim sultanom Muratom. Neko noč se mu je po legendi, ki jo v Celski kroniki (1854) opisuje Ignacij Orožen, v sanjah prikazal celjski škof Maksimilijan iz tretjega stoletja in mu svetoval, naj raje prespi na gornjem gradu, kjer je bolj varno, ker vojska Jana Vitovca ogroža Celje. Upošteval je njegov nasvet in se 29. aprila 1457 odpravil v varnejšo trdnjavo nad mestom. Potem ko je vse opravil v mestu, se je okoli 22. maja odpravil proti Ljubljani in dejal, da bo dal svojemu prvemu sinu ime Maksimilijan, Ljubljani pa škofijo. Ko se mu je 22. marca 1459 na Dunaju rodil prvi sin, mu je dal ime Maksimilijan, ki je bil poznejši cesar Maksimilijan I., zadnji vitez, pomemben tudi za Slovence.
Izjemna dediščina
Po izumrtju Celjskih je grad začel hitro propadati, a so ga sredi 16. stoletja obnovili. Obnovo je vodil ljubljanski stavbenik Francisko de Lugano. Med letoma 1748 in 1750 so ga po nalogu Marije Terezije prezidali v vojašnico. Sledil je velik požar 1798., ki je močno uničil mesto, dvorec so precej prizadeli tudi drugi posegi. Uničena je bila loretanska kapela, v kateri je počival zadnji Celjan Ulrik II. Grad je tudi sicer izgubil svoje vizualne poudarke. Pred osamosvojitvijo Slovenije je bila v mogočni stavbi vojašnica JLA Slavka Šlandra. Ko je vojska odšla, so že prve raziskave leta 1990 in 1991 pokazale, da bodo raziskovalna dela na objektu in pod njim odkrila izjemno arheološko in stavbno dediščino. Največ zaslug za njeno spoznavanje in ohranjanje imajo dr. Ivan Stopar in Zavod za spomeniško varstvo Celje, Ivo Gričar in Pokrajinski muzej Celje.
Danes dvorec dobiva nekaj nekdanje podobe z gotskimi okni, ponovno izpostavljenimi stolpi itd. Nesporno je, da je Knežji dvorec v Celju največji in najpomembnejši tovrstni gotski spomenik, ki stoji v kakšnem mestnem jedru v Sloveniji pa tudi v širšem prostoru. V nasprotju z drugimi grajskimi stavbami pri nas je to dvorec, od koder je dinastija pomembno posegala v evropski prostor. Pod njim je mogočna razstava in situ antičnega Celja, dvorec kot celota pa je spet postal domovanje Celjskih s stalno postavitvijo razstave o njihovem življenju in pomenu v Evropi.
Dr. Zvonka Slavec je z raziskavami lobanj celjskih grofov in različnimi DNK-metodami celo ugotovila, da ima Barbara še žive potomce. Iz dednega materiala potomcev po Mariji Luizi, princesi iz Hessna in Kassla (rojeni 9. 5. 1814, umrli v Hohenburgu 28. 7. 1895), 16. generaciji po Barbari Celjski, je bil leta 1994 odvzet dedni material za identifikacijo med oktobrsko revolucijo pobite ruske carske družine Romanov.