MIRNA PEČ – S kilogrami je križ – pridejo zlahka, znebiti se jih je težko. Z voljo in jasnim ciljem pa gre. To ve tudi Petra Kos, 30-letna Mirnopečanka, ki je v slabem letu shujšala 58 kilogramov, s 145 kilogramov je prišla na 87. »Če jih izgubim še pet, sem zmagala,« pristavi z iskrenim nasmehom, potem pa razkrije svojo težko pot, na katero je seveda ponosna.
Pod zdravniškim nadzorom
Septembra 2011 se je Petra odločila za spremembo. Odšla je do osebnega zdravnika, da bi dobila napotnico za zdrav način hujšanja, januarja 2012 pa se je začel 14-tedenski program odločnega izgubljanja odvečnih kilogramov ter topljenja maščobe. Že na uvodni uri so se dogovorili, koliko bi kdo rad shujšal, vseskozi pa je potekala tudi jasna in odkrita debata o vzrokih debelosti in načinu, kako se ji izogniti.
Na bencinski črpalki jo je po tistem, ko je izgubila precej kilogramov, pozdravil družinski prijatelj. Misleč, da je sestra Simona, ji je naročil, naj pozdravi Petro, pa mu je komaj dopovedala, da govori s Petro, ki jo je po novem res skorajda pol manj. |
»Morali smo povedati ciljno težo. Poslušala sem, kaj pravijo drugi, in se na koncu odločila za 25 kilogramov. Dobili smo dnevnik, kamor smo zapisovali dnevne aktivnosti, prehranjevanje in tudi tedenske rezultate tehtanja,« se spomni uvodnega srečanja.
Kritika na odprti sceni
Prizna, da je bilo na začetku težko. Prvo tehtanje je odpadlo, po dveh tednih pa se ji je narisal nasmeh do ušes: »Izgubila sem pet kilogramov, kar me je zelo spodbudilo.« V naslednjih tednih je v povprečju izgubljala od 2 do 4 kilograme, po koncu programa pa je odšla domov lažja za 30! Skupina je za take podvige primerna, saj pohvala pred vsemi spodbuja, kritika na odprti sceni pa zaboli.
Učiteljico biologije in gospodinjstva so najprej gnale predvsem pohvale. »Vsak teden nas je nadzorovala vodja skupine, in prav ta pohvala mi je dala novih moči. Najtežje me je bilo pripraviti, da sem začela redno hoditi na sprehode. Dež in sneg nista bila ovira, predvsem pa je štela podpora staršev – očeta Marjana in mama Leje –, ki so me spremljali.« Svoje so dodale še prijateljice in sodelavke, ki so vsak torek z nestrpnostjo pričakovale podatke o izgubljenih kilogramih, za nameček pa pazile, da v njihovi družbi ne bi zaužila prepovedane hrane.
Pazi, kaj poje
Spremeniti je bilo treba tudi prehranjevalne navade: bela moka in beli sladkor sta izginila z jedilnika, hitra prehrana tudi. »Obroke sem razporedila čez ves dan, namesto mlečne čokolade sem pojedla kos črne.« Gibanju, ki ga postavlja na prvo mesto, se je ob koncu tedna pridružila še vadba aerobike. Strokovne pomoči je bilo maja konec.
»Ko se konča redni nadzor teže, moraš biti sam dovolj močan, da nadaljuješ. To je najtežji korak,« prizna Kosova, ki ne skriva, da jo kdaj popade kriza. »To je sestavni del življenja, odločaš pa sam. In če že poješ nekaj, česar ne bi smel, se moraš zavedati, da jutri tega ne smeš ponoviti.« Ko je tehtala 145 kilogramov, se je počutila fenomenalno, pove z nasmehom, a hitro doda, da je danes vse lažje. »Ni mi težko pešačiti nekaj kilometrov, prej pa tega nisem zmogla.«
S samopodobo ni imela težav, okolica jo je sprejela tako, kot je bila. Še danes pogleda fotografije iz dni, ko je imela največjo konfekcijsko številko. Garderobo je morala sicer zamenjati, dva kosa »ta velikih cunj« pa je shranila za opomin. Danes se sončnim žarkom sproščeno predaja v kopalkah, prej je bila na plaži vselej ogrnjena v brisačo. »Veste, to je tako – maščoba se topi, z vsakim stopljenim gramom pa je moja samopodoba boljša. A nisem še zadovoljna, saj vem, da zmorem več.«
