Seznami groze

Tudi Slovencem je v bitkah v Galiciji trda predla. 97. tržaški polk, v katerem je služil avtorjev nono, Jožef Pirjevec - Joštov iz Dan pri Sežani, je bil zdesetkan. Tržaški časopis Edinost je tri dni zapored, 5., 6. in 7. oktobra 1914, objavljal podatke o izgubah 97. polka z imeni in priimki. Objavljeno je bilo 690 imen, šlo je le za ranjene in mrtve pripadnike 97. polka. Večina vojakov na teh grozljivih seznamih je bila ranjena, dobra desetina jih je padla v bojih. Podatkov o pogrešanih in zajetih še ni bilo. Lahko si predstavljamo zgroženost civilnih prebivalcev v Trstu in na Primorskem ob objavljenih izgubah polka, v katerem so se bojevali njihovi očetje, sinovi, bratje, prijatelji … Novi seznam izgub 97. polka je tržaška Edinost objavljala med 27. in 30. marcem 1915, večino izgub pa so predstavljali ujetniki. Postopno so se začeli oglašati iz ujetništva in njihove družine so si oddahnile.

Neregistrirane smrti

Nekatere družine so doživele nepopravljivo katastrofo: tako so padli trije bratje iz družine Rihenberg s Primorskega. Šlo je za sinove trdne in podjetne družine: Andrej je bil mizar, Alojzij krojač, Anton pa zidar. Prva dva brata sta padla v Galiciji v bitki pri Gorodku, Anton pa na srbskem bojišču. »Moje srce je prazno, kot bi mi ga nekdo iztrgal,« je zapisala hudo potrta mlada vdova v svojem pismu Edinosti. Njen mož je padel na srbski fronti in pokopali so ga s sedeminštiridesetimi drugimi padlimi tovariši v skupnem grobu v Bileći.

Nekatere vdove pa so se hitro znašle. Tako je Edinost objavila zgodbo o mladi vdovi, ki so jo obvestili, da je njen mož na začetku vojne padel v Galiciji. Po nekaj mesecih žalovanja se je omožila z veletrgovcem, toda »pokojni« mož je pol leta pozneje potrkal na domača vrata, tako da je gospa naenkrat imela dva moža.

Koliko je bilo v prvi svetovni vojni padlih, zajetih, pogrešanih, je še danes neznanka in verjetno bo tako ostalo za vekomaj. Na soški fronti so na primer neregistrirane smrti, torej je šlo za vojake, ki so bili uradno pogrešani, predstavljale skoraj dve tretjini vseh izgub. V vojski dvojne monarhije pa se je pokazalo, da je bilo tri četrtine vojakov, ki so jih evidentirali kot pogrešane, v resnici mrtvih, toda njihovih smrti niso evidentirali, tako da so kot pogrešani ostali zapisani še vrsto let po smrti. Na omenjenih seznamih izgub 97. polka iz oktobra 1914 so bili v glavnem vojaki s slovenskimi in hrvaškimi priimki iz Primorske in Istre. Vmes je bilo sicer nekaj poitalijančenih slovanskih priimkov, vendar je zanimivo, da na tem grozljivem seznamu praktično ni bilo pravih italijanskih priimkov.

Ranjenci se vračajo

Za večino ranjencev vojne ni bilo konec: ko so se pozdravili, so se večinoma kmalu vrnili na fronto, in to je bil v prihodnjih letih za dvojno monarhijo tudi glavni vir dotoka novih vojakov. Med drugim je bilo v vojni saniteti dvojne monarhije že na začetku vojne 70.000 pripadnikov strežnega osebja; med strežnicami se je v času vojne znašlo tudi 10.000 Slovenk.

Tržaška Edinost je tedaj pisala, da ima Nemčija najboljšo vojsko na svetu, za to pa so bile zaslužne dobre priprave na vojno. Od leta 1880 so Nemci v posebnih mladinskih organizacijah svoje mladeniče množično vzgajali v vojaškem duhu. Samo leta 1913 je bilo v teh militarističnih organizacijah menda 800.000 nemških mladeničev. Tudi poveljniški kader v Nemčiji je bil izvrstno usposobljen. Nemški poveljnik je vedel, kaj mora narediti, tudi takrat, ko ni bil pod nadzorom nadrejenih. To je Nemcem omogočalo, da je njihovo vrhovno poveljstvo brezskrbno prepuščalo pobudo nižjim poveljstvom na terenu.

Spremenila se je tudi obrambna taktika. Nove strojnice so omogočale veliko ognjeno moč tudi z manjšim številom ljudi. V prvi svetovni vojni je bilo v enotah postopoma vedno manj vojakov in vedno več tehnike, še zlasti strojnic in lahkih jurišnih strojnic. Obrambo so začeli prerazporejati v globino, kar je zmanjšalo število izgub. Na začetku vojne so večino vojakov dali v prvo bojno črto, vojak je stal poleg vojaka, toda v jurišu na nasprotnika je to pomenilo veliko mrtvih in ranjenih. Tisto, kar so bili za Nemce Francozi, so bili za donavsko monarhijo Rusi. Glede vprašanja, kateri sovražnik je nevarnejši, se glavni zaveznici centralnih sil, Nemčija in dvojna monarhija, nikoli nista mogli dogovoriti.

Se nadaljuje ...