LJUBLJANA – Medtem ko država vse bolj obremenjuje državljane z davki, pa pri velikih projektih ni poskrbela za odtekanje denarja v zasebne žepe. Povsem ekonomsko zgrešen in nepotreben projekt je po mnenju ekologov tudi nameravana izgradnja sežigalnice mešanih komunalnih odpadkov v Ljubljani. Ne samo, da je projekt zastarel in ekonomsko nevzdržen za davkoplačevalce, hkrati pomeni tudi resno grožnjo za zdravje prebivalcev in za okolje.
Sežigalnica pri toplarni
Ko so prebivalci iz okolice ljubljanskega Te-Tola slišali za namero države, da v njihovi neposredni bližini zgradi veliko sežigalnico odpadkov za vso Slovenijo, so skočili v zrak in se združili v civilni iniciativi. V boju proti temu so se jim pridružile tudi številne nevladne organizacije. Andrej Gnezda iz Umanotere – Slovenske fundacije za trajnostni razvoj nam je pojasnil, kaj vse je spornega v izgradnji tovrstnega objekta, saj so se sežigu odpadkov v svojem okolju v preteklosti uprli tudi prebivalci Zasavja in Kidričevega.
Po vseh neuspelih poskusih se je zdaj država odločila, da bomo odpadke, ki niso ločeno zbrani, sežigali v moščanski toplarni. Pripravljen je že tudi operativni program ravnanja z odpadki do leta 2020. Ekologi so prepričani, da je program izjemno slab ravno zato, ker vsebuje njihov sežig. »Mogoče se komu zdi v redu. Vzamemo odpadke, jih skurimo, dobimo energijo in ostanemo brez smeti. V resnici je v ozadju precej več,« razlaga Andrej in dodaja, da gre za zelo drago stvar, ki ni v interesu prebivalcev: »Izgradnja je ocenjena na 100 do 150 milijonov evrov. Dejstvo je, da je to najdražji način za ravnanje z odpadki. Strošek sežiga naj bi znašal 175 evrov na tono. Ko seštejemo, pridemo do 28 milijonov na letni ravni. Ta strošek naj bi se neposredno prenesel na položnice za odvoz odpadkov.«
Trenutna zakonodaja je tako zelo slaba, da je že povsem nerazumljiva. Komunalne službe morajo namreč po zakonu ločeno zbrane smeti brezplačno predati družbam za ravnanje z odpadno embalažo. »Ali je zakon naključno ali namenoma tako slabo napisan? Zame je to prelivanje javnih sredstev v zasebne žepe. Nekatere družbe služijo na račun tega. Odpadki so velik biznis. Okvirna številka je 45 milijonov evrov, toliko leži v naših odpadkih.«
Zdravju škodljivo
Kot ugotavlja Andrej, je Slovenija že zdaj zelo dobra v ločevanju, čeprav je model dokaj nov. Prav v tem trenutku se dogajajo pri nas velike spremembe. Tudi zato imamo vsako leto bistveno manj odpadkov iz črnih kontejnerjev. Po ocenah Snage v Ljubljani ločujemo že 50 odstotkov vseh snovi. »Javnost zavajajo s tem, da ne moremo brez sežigalnice. Z bistveno cenejšimi ukrepi pa bi lahko dosegli velike količine ločeno zbranih odpadkov. Tako velike, da za sežig ne bi ostalo skoraj nič. Z recikliranjem bi ustvarili tudi nova delovna mesta.«
Že po trenutnih projekcijah se kaže, da bo odpadkov za sežig v času izgradnje sežigalnice premalo, zato jih bomo morali celo uvažati iz tujine, da bo obratovala brez pretirane izgube. »Ko bo sežigalnica zgrajena, ne bomo imeli ničesar kuriti. To je tisto, kar se najbolj trudijo prikriti. Snaga je imela 71.600 ton mešanih komunalnih odpadkov v letu 2011, 2012. pa samo še 59.700, pa smo komaj dobro začeli ločevati. Količine bodo še naprej drastično upadale. Po načrtih za sežigalnico naj bi osrednjeslovenska regija leta 2016 pridelala 105.000 ton mešanih komunalnih odpadkov, ampak smo jih že v letu 2012 pridelali manj kot 100.000 ton. Že zdaj smo torej nižje, kot naj bi bili čez štiri leta. Torej gradimo nekaj, česar ne potrebujemo.«
Kljub vsem filtrom sežiganje in izpust v ozračje vplivata na zdravje ljudi in na okolje. Sploh v okolici Te-Tola, saj je Ljubljanska kotlina že tako preveč obremenjena s slabim ozračjem. »Te snovi, ki jih izpuščajo, so lahko karcinogene, zaradi njih bo več dihalnih obolenj, astme, kardiovaskularnih obolenj itd. Najbolj so ogroženi kronični bolniki pa tudi dojenčki, ker to lahko vpliva na njihovo imunsko odpornost. Na koncu bomo zdravili ljudi, ki bodo oboleli, in to bo ponovno strošek za zdravstveno blagajno.«
Preventiva in reciklaža
V razvitem svetu veliko bolje izvajajo hierarhijo ravnanja z odpadki. Tam poudarjajo pomembnost preprečevanja nastajanja, ponovne uporabe in recikliranja. Šele na koncu prideta na vrsto sežiganje in odlaganje. Pri nas zaostajamo v prvih treh stopnjah. »Na Finskem imajo davek na nereciklabilne materiale. Če se embalaža ne da reciklirati, je višja stopnja davka. S tem preprečujejo, da bi takšni materiali vstopili na trg. Gre za preprost ukrep, ki manj stane in ima bistveno manjši vpliv na zdravje in na okolje.«
Poleg tega, da sežigalnice sploh ne potrebujemo, bo hkrati še odžirala delovna mesta, ki bi jih pridobili z recikliranjem. Glede na to, da kmalu ne bomo imeli veliko mešanih komunalnih odpadkov, bi jih kratkoročno lahko vozili na sežig v tujino, kar bi nas stalo veliko manj. Medtem ko naj bi pri nas sežig tone stal 175 evrov, stane v tujini zgolj 40 do 80 evrov. »Problem, ki ga imamo trenutno z odpadki, je kratkoročen. Sežigalnica ima življenjsko dobo najmanj 20 let. Na kratkoročni problem odgovarjamo z objektom, ki bo potem 20 let odpravljal problem, ki ga ne bo. Ker grozi, da bo sežigalnica prazna, že zdaj v operativnem programu pišejo, da bo tretjina zbrane plastike namenjena sežigu. S tem izgubljamo denar, delovna mesta in surovine. Se pravi, da gremo v povsem nasprotno smer, kot bi morali. V Evropi je okoli 380 sežigalnic in veliko se jih že sooča s pomanjkanjem odpadkov, zato jih uvažajo od vsepovsod, da sploh lahko sežigajo. Naravni viri in surovine bodo vse dražji. Če mi predelamo plastiko in jo vrnemo industriji, da jo ponovno uporabi v izdelkih, ni več odvisna od tujih virov in ji dodamo vrednost.«
Trenutno je velik problem v tem, da po zakonu brezplačno oddajamo odpadke zasebnim družbam. Zato so tudi dražje položnice za odvoz smeti. »V ozadju so enormni kapitalski interesi. Ker gre denar v zasebne žepe, se odvija velika borba, kdo bo sežigal odpadke. Te-Tol s tem ne dobi samo brezplačnega goriva, ampak bo za to celo plačan. Ta denar bo potem odtekal na račun naših položnic.«
Argumenti države
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so prepričani, da brez sežiganja ni možno ustrezno ravnati z odpadki. Njihovi izračuni kažejo, da bomo imeli leta 2020 pri nas okoli 175.000 ton mešanih komunalnih odpadkov, zato potrebujemo sežigalnico, saj trenutna v Celju nima teh kapacitet. Pred tem pa bo treba sprejeti še prostorski načrt: »Minister, pristojen za okolje, pobude za pripravo DPN še ni podal, prav tako v državnem proračunu še niso zagotovljena finančna sredstva za pripravo vse potrebne dokumentacije. Načrtovanje in gradnja objekta za termično obdelavo odpadkov sta odvisna od mnogih dejavnikov (okoljski, prostorski, finančni in lokalna sprejemljivost). Uspešnost projekta lahko pričakujemo takrat, ko bodo vsi našteti dejavniki usklajeni.«
