Pri sedemnajstih se je življenje zdaj 65-letnega Koprčana Vojka Gašperuta - Gašperja, enega najbolj znanih Slovencev, ki zaradi težke invalidnosti slikajo s čopičem v ustih, obrnilo na glavo. Po nespametnem skoku v plitvo morje pri izolskem Svetilniku, ko je z rokami in glavo udaril v skalo, ni nikoli več vstal, ostal je prikovan na invalidski voziček.
Po skoku ni izplaval
Mlademu fantu, polnemu zamisli, zagnanosti in načrtov, se je po nesrečnem skoku sesul svet, a je z lastno voljo ter spodbudo najbližjih in prijateljev premagal obup. Kot nam je zaupal, se po nesreči nikoli ni smilil samemu sebi, čeprav mu je bilo sprva za umreti. Po dolgem zdravljenju je vso energijo usmeril v ustvarjalnost, dopovedoval si je, da lahko živiš tudi na vozičku.
»Dobro se spomnim neumnega skoka pri izolskem Svetilniku. V plitvem morju sem se odrinil in skočil na skalo, z nje pa sem se spet odrinil in skočil na glavco. Nisem videl skale, ki je bila pod morsko gladino. Udaril sem z rokami in glavo in si poškodoval vratna vretenca. K sreči sta moj skok opazovala prijatelja, in ko me ni bilo na površje, je eden še oblečen skočil v morje. Odvlekla sta me do obale. Če ju ne bi bilo, bi se zagotovo utopil,« se skoraj pol stoletja po nesrečnem skoku spominja Gašper, ki je natančno seštel, da je po dogodku v bolnišnicah in rehabilitacijskem zavodu prebil točno dve leti, en mesec in pet dni, preden se je lahko vrnil v stanovanjsko naselje Šalara pri Kopru, kjer je živel s starši in sestro.
»Ko sem bil še v šok sobi v Izoli, je k meni prišel oče Bojan (mladi koprski župnik Bojan Ravbar, op. p.). Nasmejal se je in rekel, da je bila to najverjetneje božja volja, da jo moram sprejeti in živeti z njo. Tisti trenutek sem se spreobrnil in začel živeti z usodo, ki mi je bila dodeljena,« Koprčan razkriva življenje takoj po poškodbi.
S slikarstvom se je začel ukvarjati že med terapijo v rehabilitacijskem zavodu Soča. »Že prej sem bil nadarjen za slikanje, kar so priznavali učitelji na osnovni šoli. Ko sem vodji terapij v Soči povedal, da slikam s čopičem v ustih, mi je poskušala pomagati, tako da so mi izdelali razne nastavke za roke, ki sem jih sicer lahko premikal in dvignil, le s prsti nisem mogel stisniti čopiča. Ni se obneslo, zato sem še naprej slikal tako, da sem ga imel v ustih. Ker sem desničar, sem moral njegov ročaj potisniti na desno stran čeljusti, če sem ga na levo, nisem mogel risati, tako kot desničar ne more pisati z levo roko ali piše težko,« pojasnjuje.
Navdušen nad Novicami Vojko Gašperut - Gašper pravi, da je postal naročnik Slovenskih novic kmalu po začetku njihovega izhajanja. »Prej smo bili doma naročeni na Delo, a kmalu se je izkazalo, da je zaradi pomanjkanja časa večji del časopisa ostajal neprebran. Zaradi kratkih informacij s slikami smo se zato navdušili nad Slovenskimi novicami, ki so zame tudi zaradi formata priročnejše, saj Delo težko razgrnem na invalidskem vozičku. V Novicah poleg kratkih in izčrpnih informacij cenim, da veliko prostora posvečate ljudem, tako da dobim marsikatero informacijo tudi o kakšnem znancu, s katerim dolgo nisem imel stikov,« je razložil Vojko. |
Sestra Danica
Da bo še naprej slikal, se je odločil tudi ob vrnitvi domov. »Naše manj kot 60 kvadratnih metrov veliko stanovanje se je spremenilo v pravo zbirališče mladih Šalarčanov. Dnevna soba je bila kot avtobusna postaja. Enkrat smo se lotili preštevanja obiskovalcev in ugotovili, da se nas je v tesnem stanovanju zvrstilo od 35 do 45 mladcev na dan. Ni bilo dneva, da me ne bi na invalidskem vozičku odpeljali v Koper, kjer smo se po navadi le sprehajali po starih mestnih ulicah in seveda obiskovali kino, plese in druge prireditve. V stanovanju smo ustanovili tudi šalarsko organizacijo ZSMS. Ker me je slikarstvo vse bolj pritegovalo, sem začel obiskovati različne tečaje in kolonije. Dve leti sem obiskoval tudi mestno šolo slikanja in risanja v Ljubljani, ki jo je vodil Mladen Jernejec, pozabiti pa ne smem niti svojega mentorja Milana Eriča ter slikarjev Uroša Žitnika in Dušana Podgornika. Začela so se srečanja s Stojanom Zafredom iz Divače, ki je prav tako ustvarjal s čopičem v ustih.« Čeprav sprva ni vedel, kako dober slikar je, je kmalu spoznal, da se od slikarstva lahko tudi živi.
Nikoli pa ni opustil misli, da bi si ustvaril družino, čeprav se je zavedal vseh ovir in zadržkov. Le kako naj se kot invalid na vozičku prikupi kakšnemu dekletu? »Na plesih in družabnih srečanjih sem seveda vrgel oko na marsikatero dekle. Vendar na nasprotni strani iskrica nikoli ni preskočila, ostalo je pri prijateljstvu. Prelomnica je bilo letovanje na morju pred 33 leti, ko je kot spremljevalka invalidni slikarki Stanki Glavan kot medicinska sestra prišla Danica. Stkala se je tako tesna vez, da me je vzela za moža. Dolgo nisva imela otrok, pred dvajsetimi leti pa se nama je rodila hčerka Katja, ki ima izjemen slikarski talent, vendar se je odločila za povsem drug študij,« nam je še razodel Gašper.
Zaradi zagnanosti in angažiranosti v slikarstvu je leta 1987 postal štipendist mednarodnega združenja VDMFK (združuje tiste, ki slikajo z usti in nogami) s sedežem v Liechtensteinu, 2000. je postal pridruženi član, štiri leta pozneje še polnopravni. Članstvo v združenju, ki v obliki voščilnic in razglednic izdaja dela članov in jim tako pomaga pri preživljanju, se skokovito širi. V štirinajstih letih se je z 264 članov povečalo na 801.
