Sestra si je sposojala, brata mečejo na cesto

LJUBLJANA – Sedeminštiridesetletni Jurij Soklič iz Ljubljane je verjel obljubam 54-letne sestre Sanje Frkal z Vrhnike in ji od leta 2009 med drugim podpisal zastavno pravico za svoj delež stanovanja, s čimer je po njegovi oceni pridobila približno 90.000 evrov posojil za svoje potrebe, a jih ni odplačala. Tako ga je spravila ob denarne prihranke, avtomobil in njegovo polovico garaže. Zdaj bo, če tega ne prepreči čudež, ostal še brez doma.

Posojilni načrt

Diplomirani arheolog Jurij Soklič živi v po starših podedovanem stanovanju na Gorazdovi v Šiški, ki sta ga zdaj že pokojna mama Jasenka in oče Janez Soklič kupila leta 1972. V 59 kvadratnih metrov velikem stanovanju je nekoč živela izjemno složna štiričlanska družina. Pred 30 leti se je kot prva odselila sestra Sanja. Z možem je zaživela v svojem najemniškem, pozneje solastniškem stanovanju.

Potem je za posledicami srčnega napada umrl oče, leta 2009 zaradi sepse še mama.

Zgodba, ki bo imela, kot kaže, na moč žalosten konec, se je začela dve leti pred mamino smrtjo: »Leta 2007 sta mati, pred upokojitvijo je bila zaposlena na deviznem oddelku poslovanja s fizičnimi osebami Abanke, in sestra, v tistem času je bila kot poslovna sekretarka v rednem delovnem razmerju v BPH Medvešek Pušnik, najeli hipotekarno posojilo pri Volksbanki (današnja Sberbank) v znesku 66.000 evrov, od tega je bil sestrin delež 46.000 evrov, mamin pa 20.000.«

Jurij, ki v vsem življenju nikoli ni najel enega samega posojila, se mora – kakšna ironija! – zadnjih deset let posvečati prav tem.

Začelo se je nedolžno: »Ko je prejela posojilo, mi je mati predlagala, naj svoj delež stanovanja, ki sem ga podedoval po očetu, prepišem nanjo, ona pa mi za moj delež izplača 20.000 evrov, kar sva uredila tudi uradno.«

Jurij nadaljuje, da je bila mati zelo organizirana in da sta s sestro redno odplačevali posojilo. Po smrti matere, pred zapuščinsko razpravo, je sestro zaprosil: »Da bi ona prevzela odplačevanje maminega posojilnega deleža, saj sam nisem imel rednih prihodkov. Strinjala se je in to je bilo uradno vneseno v zapuščinske listine. Od takrat sva s sestro solastnika stanovanja – moj delež je 5/12, sestrin pa 7/12.«

Sanja je potem želela vlagati v delnice borznoposredniške hiše, v kateri je bila zaposlena, denarja pa ni imela: »Prosila me je, naj se kot zastavljalec svojega deleža stanovanja vpišem v posojilne dokumente. Vzela je namreč posojilo z namenom, tako mi je zagotovila, da bo svoje delnice prodala ter tako poplačala pri Volksbanki že prej najeto posojilo in seveda tudi to novo.«

Brezmejno zaupanje

Zadnjih šest let, odkar je ostal brez zaposlitve, se Jurij preživlja z denarno pomočjo, 290 evri na mesec, ali z občasnimi deli, ki pa jih skorajda ni. Sestrinih delnic, pove, ni nikoli niti videl in tudi ne ve, kaj je z njimi storila: »Je pa s posojilnimi prošnjami prišla k meni petkrat, vsakič sem ji ustregel. Od njenih posojil nisem nikoli nič vzel zase. Zaupal sem ji, nikoli nisva imela spora ali zamere. Tako sem ji tudi, misleč, da ima vse pod nadzorom, dovolil, da moj po očetu podedovani avto zastavi za 3600 evrov. Za naslednje njeno posojilo sem ji dovolil še mojo polovico garaže, vredno 4500 evrov. Izročil sem ji tudi gotovino 5000 evrov, ki sem jih hranil od mami prodanega stanovanjskega deleža. Podpisal sem še dve njeni posojilni pogodbi, zanju pa jamčil s stanovanjem. Ker dolga ni poravnala, so upniki že odpeljali avto in prodali garažo. Morala bi mi že vrniti tistih 5000 evrov, pa jih tudi ni.«

Jurij pojasnjuje: »Sestra mi je vsakič zagotovila, da ima vse pod nadzorom. Šele ko sem v nabiralnik dobil prvo izvršbo, sem dojel, da sem zabredel v resne težave. Zdaj vem, da je dolžna približno 90.000 evrov. Sprevidel sem, da bom moral, če tega ne opravi sestra, govoriti z očetom njenih otrok, z možem Petrom. V njunem domu na Vrhniki smo se dogovorili, da stanovanje na Gorazdovi prodamo, z izkupičkom bi jaz kupil manjšo enoto, od kupnine – stanovanje je bilo ocenjeno na 120.000 evrov – bi poravnali izvršbe in preostali del neodplačanih hipotek prenesli na novo stanovanje.« Ko se je šel Jurij sam na banko prepričat o sestrinem predlogu, je izvedel, da je načrt neuresničljiv, saj kupnina stanovanja ne zadošča za poplačilo. In tu se je Jurijevo dotlej popolno zaupanje sestri sesulo v prah.

Zagrozila s policijo

O tem, kar je izvedel na banki, je obvestil sestro in zahteval nov pogovor – a ga sestra noče več niti sprejeti, kaj šele poslušati: »Vrat mi ni odprla, po telefonu pa zagrozila, da bo, če ne odidem, poklicala policijo.«

Nekaj pozneje ga je poklical svak Peter Frkal: »Naj, če sem še na Vrhniki, pridem k njim. Svak, ki je magister kemije in dela na Institutu Jožef Stefan, mi je dejal: 'Kar si podpisal, boš moral požreti, tako kot mi ostali.' Peter je tudi rekel, naj ga s Sanjo ne vmešavava v svoje stvari. Obrnil se je še k njej, rekoč: 'Reši to, kakor veš in znaš, samo ne s hipoteko na moje stanovanje!'«

Jurij se s sestro ni zmogel uskladiti: »Tako bo moj dom še ta mesec na dražbi, da bi ga rešil, pa zaradi sestrinih denarnih podvigov potrebujem dobrih 78.000 evrov.«

Obupan tudi prek spleta prosi dobre duše, ali mu lahko pomagajo, da ne bosta z mačkom Tikijem sredi zime brezdomna pristala pod katerim od ljubljanskih mostov.