Šest mesecev po požaru
 imajo otroci spet dom

ANDRAŽ NAD POLZELO – Solze žalosti in obup petčlanske družine Ločan, ki je pred pol leta izgubila dom, so zamenjale solze sreče. V Andražu nad Polzelo je v petih mesecih zrasla nova hiša, ki so jo pomagali zgraditi tudi bralci Slovenskih novic. »Noči so bile zadnje mesece res kratke, a je bilo veselje delati ob tolikšni podpori številnih dobrih ljudi, ki so nam vse od tistega nesrečnega dne, ko nam je ogenj uničil dom, stali ob strani,« sta nam dejala Simon in Stanka Ločan, oče in mama treh mladoletnih otrok, ki jim je ogenj sredi aprila uničil najdragocenejše – dom. A četudi hiša stoji in so se vanjo že preselili, delo še zdaleč ni končano. »Pravzaprav smo nekje na polovici poti, a pomembno je, da se je družina vanjo že lahko vselila,« je vesel polzelski župan Jože Kužnik, ki je bil prvi, ki je družini ponudil roko v trenutku, ko je bilo solz in vprašanj več kot odgovorov. »To je bila zame in moje sodelavce izjemna in prva tovrstna izkušnja. Morda bi se kakšne stvari danes lotili malenkost drugače, kot smo se je, a zdaj so vsi problemi, ki so se pojavljali, odpravljeni. In tudi meni se je od srca odvalil velik kamen skrbi,« je dejal Kužnik, ki je takoj po požaru optimistično dejal, da mora biti družina Ločan do oktobra v novi hiši. In ker so jih priganjali roki, je bilo treba hiteti. »S sosedi, ki so Ločanovim ponudili začasen dom, je bil namreč sklenjen dogovor, da imajo streho nad glavo zagotovljeno do sredine oktobra,« je pojasnil župan, čemu tolikšno hitenje. In potem so številni dobrotniki zavihali rokave, pomagalo je tudi žalsko območno združenje Rdečega križa. Nad odzivom ljudi so bili presenečeni vsi. Ne nazadnje so družini Ločan pomagali tudi bralci Slovenskih novic z donacijo iz Sklada Ivana Krambergerja. Čisto vsak še tako skromni prispevek je nesrečni družini prišel še kako prav. »Ta izjemni odziv ljudi si bom zapomnil za vse življenje. Nasploh je veselje delati, če veš, da imaš takšno podporo od vsepovsod,« je dejal Simon Ločan.

Sosed jih je rešil pred tragedijo

Ločanovi tiste nesrečne nedelje sredi aprila, ko so jim zublji uničili dom, zlepa ne bodo pozabili. Hiša s spoštljivo letnico 1808 na enem od lesenih tramov je zagorela, ker so se v njihovem dimniku vžgale saje, ogenj pa jo je tako hudo poškodoval, da so strokovnjaki ocenili, da obnova ne bi bila smiselna. V njej je pred tem srečno živelo kar nekaj rodov, zadnjih deset let tudi Simon Ločan z družino – ženo Stanko, hčerkama Katjo in Tanjo ter dveletnim sinčkom Jožijem, ki sta ga le dva dneva ločila od praznovanja drugega rojstnega dne, Katja pa se je že pripravljala na birmo. Sreča v nesreči je bila, da je ogenj v strehi sredi belega dne prvi opazil sosed in Ločanove na to opozoril, če bi se zgodilo ponoči, bi se najbrž vsi, preden bi ogenj kdo opazil, lahko zadušili. Družina je utegnila rešiti le najnujnejše. Najstarejša Katja, denimo, ne bo pozabila, da ji je pred uničujočimi zublji v zadnjem hipu uspelo rešiti le obleko za birmo, ki ji jo je že pred tem kupil stric, birmanski boter. A zdaj družino čakajo mirnejši dnevi, vsaj upajo tako. Kot je dejal župan, se je v solidarnostni akciji zbralo okoli 40.000 evrov, okoli 20.000 so zbrali še Ločanovi sami.

Slovenci znamo stopiti skupaj

Gradbena dela za novo hišo so se začela sredi maja, ko so Ločanovi dobili gradbeno dovoljenje. S pridobivanjem tega je bilo kar nekaj težav, saj je bila kmetija zaščitena. Naposled so tudi uradniki doumeli, da za Ločanove druge rešitve, kot da na svojem postavijo novo domovanje, ni. Pet mesecev pozneje so v hiši prvič tudi že prespali. Občutka se ne da opisati, čeprav je njihov dom za zdaj skromno opremljen. »Kuhinja je le začasna,« nam razkaže Stanka. V dnevnem prostoru sameva sedežna garnitura, prav nič razkošna ni spalnica, saj je v njej komaj dovolj prostora za zakonsko posteljo in omaro, svojo sobo ima za zdaj le Katja, ki jo kot najstnica tudi najbolj potrebuje. »Večino časa preživi v njej in se kar naprej uči,« jo pohvali Stanka. »Še posebno sem vesel, da znamo Slovenci kljub vsem razprtijam, ki nas razdvajajo, stopiti skupaj in pomagati takrat, ko se kaj zgodi. In solidarnost je bila zares velika,« je še enkrat podaril Kužnik ob slovesu od Ločanovih. Zdaj jih čaka le še tisto najlepše, uradno odprtje, ko se bodo še enkrat zahvalili vsem, ki so kakor koli pripomogli, da danes v Andražu nad Polzelo stoji njihov novi dom.