Ko sem na Ljubljanski 67 v Domžalah vstopil v Servis pihal in se najprej na glas začudil majhnosti delavnice, me je njen najemnik Dejan Kovač brž popravil: »Tukaj se ukvarjamo z glasbo, glasbili, zato ste v resnici prišli v atelje. Resda v temle prostorčku ne boste zagledali umetniških del, toda vsak inštrument, ki ga vzamem v roke, je zgodba zase, unikaten, vsak ima enako mehaniko, a samosvojo barvo zvoka, ki mu jo moram vrniti. In ker svoje delo opravljam z dokaj preprostim orodjem, ki sem si ga več kot 70 odstotkov izdelal ali dodelal oziroma za svoje potrebe priredil sam, sem pravzaprav rokodelec in ne klasični obrtnik.«
Pri tem samostojni podjetnik, ki se ukvarja s servisiranjem pihal (takšnih je po njegovem vedenju v Sloveniji še šest), pristavi, da je treba za popravilo flavt, saksofonov, klarinetov, oboj in fagotov imeti poleg občutka za tehniko predvsem lastnost natančnega človeka, izostren smisel za estetiko in ljubezen do glasbe. Če je ta povezana še z dobrim posluhom oziroma če si tudi sam glasbenik, je toliko bolje. »Pri tistih inštrumentih, ki jih igram – klarinet, saksofon in flavta –, lahko tako večinoma, potem ko glasbilo preizkusim, hitro ugotovim, kaj je z njim narobe, zakaj ne deluje pravilno. Tudi ko je popravilo končano, lahko takoj preverim, kdaj je zvok pihala takšen, kot mora biti, kdaj ga lahko izročim stranki,« pravi 46-letni Kovač, ki tudi svoje večinoma filigransko delo opravlja ob spremljavi glasbe.
Nesebični tuji mojstri
Njej se je zapisal že v petem razredu osnovne šole, ko je začel obiskovati tudi glasbeno šolo ter postal leta 1983 član Godbe Domžale in 1991. Mengeške godbe, v kateri je klarinetist in saksofonist, zdaj pa predseduje tudi istoimenskemu kulturnemu društvu. Meni, da je bila takšna pot skoraj samoumevna, saj izhaja iz glasbene družine: stari ata Jože Flis je bil klarinetist ter kapelnik domžalskih godbenikov in član železničarske godbe Sloga, mama Silva je pianistka in je na domžalski glasbeni šoli do upokojitve poučevala klavir, oče Ludvik pa je bil 50 let baritonist pri domžalski godbi. Sam se je resda izšolal za veterinarskega tehnika in bil nato 12 let zaposlen na ihanski farmi, toda ves čas sta ga mikala predvsem glasba in tudi popravilo glasbil, česar se je najprej lotil na svojem klarinetu.
Ob spoznanju, da primanjkuje serviserjev pihal, se je leta 2001 odločil, da se povsem posveti le temu delu. Ker tovrstnih šol pri nas ni, se je izpopolnjeval v Franciji, Nemčiji in na Japonskem, največkrat pod okriljem tovarn, ki izdelujejo inštrumente. Najprej se je odpravil v Pariz, kjer je spoznaval skrivnosti klarineta in saksofona, s flavto se je podrobneje seznanil v nemškem Freiburgu in nato še v tovarni Sankyo, 70 kilometrov iz Tokia, za servisiranje oboe pa se je usposabljal v okolici Pariza.
V vseh teh deželah ga je presenetila velika odprtost mojstrov, ki so mu nesebično posredovali svoje izkušnje in znanje pri servisiranju pihal, kar za strokovnjake pri nas ter v Avstriji in Italiji ni običajno.
V 12 letih 3000 inštrumentov
Naš sogovornik je sprva sedem let pihala servisiral v mengeški trgovini Lastra, marca 2008 pa je v Domžalah odprl svoj atelje. »Moje stranke so v glavnem učenke in učenci glasbenih šol, veliko pa je tudi poklicnih glasbenikov ter članov narodno-zabavnih ansamblov, godb in pihalnih orkestrov. V zadnjem času prinašajo inštrumente tudi stranke iz zamejstva, denimo Celovca, Gradca in Trsta, saj je pri nas ura dela precej cenejša kot v Avstriji in Italiji. Med ljubljanskim poletnim festivalom dobim v popravilo tudi kakšno glasbilo, ki se je gostujočim glasbenikom poškodovalo med letalskim prevozom. Med inštrumenti je sicer več kot polovica flavt, sledijo saksofoni in klarineti. Na slovenskih glasbenih šolah je namreč daleč največ zanimanja za to glasbilo, tako da je na primer lani v Domžalah sprejemni izpit za flavto opravljalo več kot 30 kandidatov, za druga pihala pa le eden ali dva,« pravi Dejan Kovač, sedeč za svojo »finomehanično« delovno mizo, obdano z množico predalčkov z rezervnimi deli in pripomočki za različne vrste, znamke in tipe pihal. Vsaki stranki najprej pove, ali se glasbilo sploh splača popravljati, saj je včasih lahko vložek v popravilo večji od njegove dejanske vrednosti.
Pihala je treba največkrat popravljati zaradi razrahljanega mehanizma, tega mora nato vnovič natančno nastaviti, kadar se obrabijo posamezni vitalni deli, zlasti blazinice pri tipkah, pa je potreben generalni servis. Velikokrat mu prinesejo glasbilo, ki se je poškodovalo pri padcu na tla.
Skozi njegove roke je v 12 letih šlo približno 3000 inštrumentov, od katerih je nekatere seveda servisiral večkrat. Prepričan pa je, da je pihala najbolje servisirati enkrat na leto, denimo na začetku počitnic, saj so tako vselej nared, obenem pa se s takšnim ravnanjem podaljšuje njihova življenjska doba. »Z rednimi servisi glasbil je enako kot z avtomobili, le da smo pri slednjih veliko bolj dosledni in običajno tudi nismo tako pozorni na ceno. To prihaja do izraza še zlasti v sedanjih kriznih časih, ko se število strank sicer ni kaj prida zmanjšalo, vendar pa se jih mnogo odloča le za najnujnejša popravila,« ugotavlja domžalski serviser pihal in ob tem priznava, da se s to dejavnostjo sicer lahko preživi, čeprav se zaveda, da tisti, ki delajo z rokami, ne morejo finančno obogateti. Toda zanj je bogastvo tudi zadovoljstvo, ki ga občuti, ko mu pihalec reče, da je inštrument dobro popravljen. Ker ima za enega preveč dela, za dva pa premalo, je stalno v stiski s časom, zato nemalokrat prihaja domov pozno, a naslednje jutro se spet z veseljem odpravi v svoj komorni atelje. Malce morda tudi zato, ker se za njegov posel, ki je, kot poudarja, tek na dolge proge, že zanima mlajši sin Vid, učenec drugega razreda klavirja domžalske glasbene šole.