Ne poznam človeka, ki bi se od glavnega mesta do brniškega letališča raje peljal za 35 kot za 20 evrov. Kar 15 evrov je namreč lahko razlike v plačilu taksija oderuškemu in nizkocenovnemu prevozniku.
Poznam pa ljudi – in niti niso taki snobi –, ki se celo za dvakrat nižjo tarifo ne bi bili pripravljeni peljati v zjahani kripi, po možnosti brez klime, zato pa z zatohlo žurerskim pridihom po zadnjem gostu nočne fure. So pač ljudje, ki se, če že naročijo kočijaža, hočejo peljati v približno takšnem udobju, kot ga imajo v lastnem avtu. In veliko ljudi vozi vse kaj drugega kot razmajane kište na štirih kolesih. Obstajajo taki, ki pod besedo taksi razumejo mercedesa, audija, makino, skratka. In so luksuz pripravljeni tudi plačati.
Nisem redni in ne izbirčni uporabnik ljubljanskih taksijev, tudi nasprotnik (pre)nizkih cen ne, seveda, vendar po svoje razumem takozvane jastrebe, ki so jim oprode njegovega županstva Zorana Jankovića z določitvijo maksimalne tarife pristrigli krila.
Če lahko denimo gostinci kavico v Ljubljani zaračunavajo od enega evra do treh in pol, je lahko tudi cena kilometra s taksijem od 0,80 evra do pet evrov, a ne, pod plazom kritik godrnjajo taksisti, pardon, jastrebi.
No, zaradi mene lahko po Ljubljani križari cela jata mrhovinarjev v rolls royceih s tarifo 100 evrov. Kdor misli, da lahko uspeva s cenami, navitimi za šejke, naj izvoli. Biznis je pač biznis, kjer so jastrebi, so tudi vrabčki.
Le to naj nam pustijo, nam, navadnim uporabnikom, da lahko v vrsti taksijev na železniški, na primer, sami izberemo, kateri oderuh nas bo odrl do kliničnega. Ne prvega v vrsti. Ki je tudi najdražji, jasno.
Seveda me pa tudi ne mika prisesti h kakemu mutibariču v staro garo. In takih je menda v beli Ljubljani vse polno. Na črno. Bi naivno pomislil, da je to šerifova prva naloga, pobeliti taksije, dobesedno in v prenesem pomenu besede. Se da kaos najlepšega mesta na svetu res premagati le s planskim gospodarstvom?
