Šentjursko kislo župo začinili folkloristi

Kuhanje šentjurske kisle župe je postala rdeča nit tradicionalne večdnevne prireditve Šentjurjevo. To so letos v Šentjurju pripravili že štiriindvajsetič, poleg številnih razstav, koncertov, sejma, športnih tekmovanj, pohodov in druženja pa je Klub starodobnikov Večno mladi Šentjur pripravil že osmo razstavo starodobnih avtomobilov in motorjev spoštljivih letnikov.

A najbolj glasno, veselo in dišeče je bilo v Zgornjem trgu, kjer so nekoč živeli tudi znameniti skladatelji in zdravniki, bratje Ipavec. Doslej so se v kuhanju kisle župe pomerili različni veljaki, od županov, poslancev, raznih strank in predsednikov krajevnih skupnosti do direktorjev in gasilcev. Kaže pa, da imajo ljudje politike vrh glave, zato so letos h kuhanju povabili ekipe folklornih društev in skupin šentjurske in sosednjih občin.

Kar devet se jih je gnetlo okoli miz, kjer so najprej skrbno sekljali čebulo in zelenjavo in odmerjali začimbe, zatem pa se lotili še priprave mesa. In prav nič jih ni motilo, da so jim pod prste gledali številni obiskovalci. Lahko si predstavljate, kakšna gneča je bila okoli njihovih miz in kotlov, kjer so jim družbo delali še godci muzikantje, pa tudi nekateri plesni pari. Nikogar pa folkloristi niso pustili lačnih ust in suhih grl.

Še preden so skuhali vsak svojo kislo župo in jo postregli članom stroge komisije, da je ta lahko ocenila njihovo delo, so obiskovalcem ponujali suhomesnate izdelke, pecivo, potice in jih vabili na kozarček rujnega. In če so eni prepričani, da dobre kisle župe ni brez svinjskih nogic ali kakšnega repa, so drugi prepričani, da mora biti v juhi le najboljši kos mesa, pa seveda tudi ravno prav začimb. Kakorkoli, komisija se je na koncu strinjala, da so dobro juho skuhali vsi, najboljšo, ki je vendarle nekoliko izstopala, pa Folklorna skupina '63 iz Šentjurja, domačini torej, ki so na prizorišču prikazali tudi čisto pravo slovensko ohcet.

Za popestritev sta namreč skrbela Erika in Nac Boršič, ki sta se pri folklori spoznala, se pred 27 leti tudi poročila in še vedno rada plešeta v narodni noši. Komisija pa ni ocenjevala zgolj končnega videza in okusa postrežene kisle župe, temveč tudi način postrežbe, še med pripravo pa so bili pozorni na urejenost ekip – kuharjev in njihovega delovnega okolja, pa na izvirnost, mehansko obdelavo živil, ekonomičnost in čas kuhanja. Prav vsem sodelujočim je šentjurski župan Marko Diaci ob koncu podelil posebno velike lesene kuhalnice, ki bodo vse ekipe še dolgo spominjale na kuhanje šentjurske kisle župe.