Senožeško pivo 
za petične Tržačane

Ko je Avstro-Ogrska določila Trst za svoje glavno pristaniško mesto, je postala cesta med Dunajem in Trstom zelo pomembna, imenovali so jo celo cesarska. Takrat so se Senožeče povzdignile v pomemben furmanski kraj, kjer je gostinstvo cvetelo, vino in pivo sta tekli v potokih. Sredi 19. stoletja je tam delovalo 26 gostiln, ki so zagotavljale prenočišče za kar 250 parov konj. Dober obisk gostiln je bil povod, da se je v tem kraju razvila pivovarska obrt.

Odlično pivo iz izvirske vode

Na Slovenskem so v 19. in 20. stoletju delovale številne pivovarne. Od leta 1817 do 20. stoletja jih lahko naštejemo več kot 50, 1817 je med prvimi omenjena pivovarna v Lukovici, 1818 v Mengšu, 1820 pa v Senožečah. Slednja velja za eno izmed prvih na Slovenskem, naša najstarejša še delujoča pivovarna v Laškem je bila ustanovljena pet let pozneje. Ustanovil jo je domačin Janez Dejak, ki je v razvitem senožeškem gostinstvu videl donos in uspešnost te gospodarske panoge. Od začetka je imela majhno tržišče, ki pa se je nezadržno širilo zaradi odlične lege ob pomembni furmanski cesti, konstantne rasti pivovarne in kakovostne izvirne vode iz bližnjega gozda, ki je dajala pivu značilen in prepoznaven okus. Senožeško pivo je bilo pri priznanih tržaških gostincih in na tujem tako poznano ter priljubljeno, da mu niti Južna železnica, ki je bila 1857 speljana mimo Senožeč in je uničila cvetoče furmanstvo ter gostinstvo, ni prišla do živega. Pivovarna je počasi večala proizvodnjo in se iz leta v leto širila. Rodbina Dejak jo je upravljala do leta 1872, ko sta jo kupila družabnika Rzzier in Prister, zatem pa 1878 Rietter in Holt iz družbe Triester export Bierbr. Takrat je proizvodnja dosegla do 3000 hektolitrov na leto, pivovarna je začela izvažati v Trst in prek tamkajšnjega pristanišča v svet. Leta 1895 jo je prevzel Liebman, in sicer do 1913, ko je postala delniška družba z novim imenom Adria in sedežem v Trstu. Večinski delničarji družbe so izhajali iz družine Dejak, nekaj delničarjev je bilo avstrijskih in tržaških Nemcev. Tako je bilo do 1918, ko jo je prevzela družba Gosser.

Senožeška pivovarna je kraju dala močan pečat, zagotavljala je delovna mesta. Zanimiv je podatek, kako je proizvodnja z leti naraščala. Leta 1884 so zvarili 3000 hektolitrov, 1904 17.000, leta 1911 po posodobitvi proizvodnje pa celo 35.000. Takrat je bila Adria že med večjimi pivovarnami na Slovenskem in je konkurirala Unionu, Laškemu in tržaškemu Dreherju.

Pod nadzorom čeških mojstrov

Pivovarna je doživela novo obdobje, ko so lastniki njeno proizvodnjo tehnološko in prostorsko posodobili. Investicija se je obrestovala, saj so že kmalu zvarili 17.000 hektolitrov piva v enem letu. Očitno jih je uspeh spodbudil, da so 1907 zgradili novo varilnico in sušilnico slada, dve leti pozneje pa novo umetno hlajeno klet za 15.000 hektolitrov piva. Leta 1911 so modernizirali celotno proizvodnjo, od sladarne, sušilnice slada, varilnice, dveh hladilnikov, vrelnice do uležalne kleti, pretakalnice in dvorane za stekleničenje piva. Obnovili so tudi pomožne prostore pivovarne, denimo za pranje sodov, čiščenje in drobljenje slada, kolarno, mizarsko delavnico, konjski hlev in podobno. Sodobno urejena proizvodnja je bila velik uspeh, saj so leta 1911 zvarili 35.000 hektolitrov piva – 5000 več kot v Laškem in le 2000 manj kot v konkurenčni pivovarni Union. Nova linija je bila sposobna napolniti tudi 20.000 steklenic na dan, celotna tovarna pa je bila elektrificirana iz tovarniškega generatorja. Potrebna sredstva za to veliko investiranje je zagotovila Jadranska banka iz Trsta. Takrat je tam delalo 100 rednih in sezonskih delavcev, proizvodnjo pa so budno nadzorovali češki pivovarniški mojstri. V tistem času so izdali lično knjižico o pivovarni, izvod danes hranijo v Goriškem muzeju. Tehnični preobrat in strokovno vodstvo sta prispevala k nastanku izjemno kakovostnega piva, ki je senožeško pivovarno poneslo med najboljše v habsburški monarhiji.

Kljub zavidljivemu uspehu je tovarna v nekaj letih propadla. Svetovna gospodarska kriza in slabo gospodarjenje sta povzročila, da podjetje ni dobilo novih posojil, zato so že leta 1924 prenehali variti pivo. Nekatera pričevanja delavcev v pivovarni namigujejo tudi na možnost sabotaž iz konkurenčne tržaške pivovarne Dreher, ko naj bi v pristanišču namenoma pustili, da se pivo zaradi vročine pokvari, sabotaže pa naj bi bile tudi v sami tovarni. Med stečajnim postopkom so jo prodali, nekaj strojev je odkupil Dreher, nekaj so jih prodali za staro železo, 1925 pa je bila tovarna izbrisana iz Senožeč. Danes na Adrio spominjajo le še keramični patentirani zamaški, steklenice z reliefnimi zapisi, kakšna porumenela razglednica ter njena zgodba o uspehu in propadu v času gospodarske krize, ki tako zelo spominja na marsikatero današnje ugaslo in oropano slovensko podjetje.