LJUBLJANA – Večina slovenskih politikov kot da ima kar precejšnje težave s sluhom. Zakaj? Ker kot da ne sliši (ali noče slišati) tistega, kar je tako rekoč ključno geslo demonstracij, ki jih prirejajo v različnih slovenskih krajih: da je že skrajni čas, da se domnevno večni in nenadomestljivi predstavniki različnih slovenskih elit upokojijo ali, še bolje, umaknejo na smetišče zgodovine. Ne slišijo ali le nočejo doumeti sporočila? Protestniki poleg tega ves čas tudi ponavljajo, da bi bila dva zaporedna mandata privilegiranega (zelo dobro plačanega) sedenja v foteljih različnih organizacij in ustanov države ali civilne družbe več kot dovolj.
V tretje gre v (Novi) Sloveniji rado
Nič ne pomaga. Na predvčerajšnjem kongresu vladnega NSi je bila nekdanja evropska poslanka, zdajšnja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, na primer, že tretjič izvoljena za predsednico stranke. Bila je resda edina kandidatka, »kljub temu« pa je dobila fantastično 97,7-odstotno podporo 265 članic in članov NSi, ki so na kongresu imeli glasovalno pravico. Vsi njeni podporniki in politični občudovalci so ji, kaj pa drugega, za to evforično čestitali, saj jih je menda navdušilo njeno zavzemanje za odgovorno politiko in hkratno poudarjanje, da čisto vsi slovenski politiki le niso lopovi.
Jasno, vsi, ki nam dopovedujejo, da so v Sloveniji problem predvsem politiki, ki se že več mandatov zapored prekladajo v istem strankarskem fotelju – mimogrede, Novakova pravzaprav niti ni rekorderka med takšnimi –, zavestno zavajajo oziroma spuščajo meglo. Recimo bobu bob: enako skrb vzbujajoče (neverodostojno!) je namreč tudi to, da so med večnimi funkcionarji naše doline šentflorjanske celo nekateri sindikalistični voditelji, ki so zaradi dolgoletne nezamenljivosti danes že tako rekoč medijske pop ikone.
Oglejmo si konkreten primer: mag. Dušana Semoliča so minuli petek zvečer znova (še za pet let) izvolili za predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Tudi on ni imel (enako kot Novakova) protikandidata, vendar so ga delegati ZSSS izvolili na tajnih volitvah, zatorej menda zadovoljivo demokratično. Semolič je prvi mož ZSSS že od leta 1991, »komaj« 21 let. Ne, pred tem ni bil zgolj anonimni sindikalni zaupnik v kateri medtem že propadli manjši tovarni: leta 1990 je na prvih demokratičnih in večstrankarskih volitvah kandidiral za poslanca na listi takratne Socialistične stranke (v strankarska oblačila odeti nekdanji režimski družbenopolitični organizaciji SZDL). Še pred tem je bil navaden državljan, pardon, član Centralnega komiteja avtoritarne Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Semolič, ki je bil do volitev leta 1990 »zgolj« eden od vplivnejših funkcionarjev SZDL, je spomladi omenjenega leta zasedel poslansko klop in bil nekaj časa celo vodja poslanskega kluba Socialistične stranke, vendar se je že naslednje leto »naključno« (v veliko zadovoljstvo stricev iz ozadja?) preselil na čelo največje sindikalne centrale. Od tam se, kot rečeno, ni bil pripravljen umakniti niti po 21 letih.
Ugibanja, da mag. Dušan Semolič letos morda ne bo vnovič kandidiral za predsednika ZSSS, so se izkazala za prazno upanje. Jasno, vsaka stvar je lahko načeloma za kaj dobra: mogoče pa se bodo organizatorji demonstracij sčasoma le predramili iz zdajšnjega polsna (precejšnje zavedenosti) in katero od naslednjih demonstracij pripravili celo na Dalmatinovi, pred sedežem Semoličevih sindikatov. Najmanj do takrat pa bo mag. Semolič vsekakor med tistimi, ki se bodo v dvojni vlogi (sindikalnih voditeljev in članov državnega sveta!) vehementno zavzemali za nujne spremembe, za štafetno vlaganje zahtev za razpis protivladnih referendumov, za to, da morajo biti sindikati z ljudmi in za ljudi, ter ki bodo nehigienično pozivali k množični udeležbi na vseslovenskih protivladnih protestih. Če si bomo pred sindikalnimi anomalijami še naprej zatiskali oči, bo mag. Semolič čez pet let (ko se mu bo iztekel pravkar začeti mandat predsedovanja ZSSS) imel samo 70 let in morda še enkrat kandidiral za sindikalnega voditelja in državnega svetnika? |