Slovenija, Prekmurje. Pokrajina na repu naše države, morda, mogoče bolj stereotipno kot ne, od države pozabljena. Tudi če se malce pohecamo, pa nas na to, vsake toliko, opominjajo statistične analize. Nič zato, jaz sem še vedno Prekmurka, nepozabljeno deklarirana. Ponosna na to, da sem Prekmurka. Prav Prekmurci smo se že zgodaj zavedali, da je v povezovanju moč, saj smo prva izpod fašizma osvobojena slovenska pokrajina. Ko sem pregledovala zgodovino Prekmurja, sem zasledila tudi podatek, da je bila 7. maja 1945 formirana Prekmurska brigada, ki je sodelovala v sklepnih bojih na slovenskih tleh in v zadnjih bojih druge svetovne vojne v Evropi. Torej, potem ko smo se Prekmurci osvobodili, smo pomagali še drugim. Recipročno ali ne. Prekmurje je, če mi dovolite, da kot Prekmurka pokažem zanos lokalne patriotke, res republika zase, in še danes me daje občutek, da je najbogatejše s poštenimi ljudmi. In če sem se še nedavno jezila, da nimamo doma dobrega omrežja za internet in telefon, sem zdaj hvaležna za ta luksuz. Seveda jezila pod narekovaji. Tu pa tam mi ustreza misel na pobeg v Pomurje, kjer bom težko dosegljiva in se bom naužila drugih življenjskih nujnosti, ne samo interneta in telefona.
Zakaj je naša prestolnica Murska Sobota pomembno mesto, sem zadnjič v seriji Bitka mest, ki jo predvajajo v oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem na Planet TV, že pojasnila. Tokrat pa bi se osredotočila na prekmurski značaj. Ja, to je ta značaj, zaradi katerega sem že mnogokrat dobila pripombo, da nisem Slovenka. Eden od Prekmurcev, ki jih neskončno občudujem, je legendarni pesnik in pisatelj Feri Lainšček. Lepote domače grude pogosto ubesedi v svojih romanih, literarno pa ga najbolj zanimajo občutenja ljudi z ravnice, kamor tudi sam najraje zahaja. »Govorim torej o tistih odtenkih kolektivne duše, zaradi katerih se ta ravninski sentiment razlikuje, recimo, od alpskega ali mediteranskega.« Prav on me je v teh dneh med pogovorom opozoril na Miroslava Antića, velikega poeta panonskih ravnic, ki je pesniško opisal občutenje in doživetje te skoraj neskončne širjave, katere del so tudi kraji ob Muri. »Rojen sem v ravnici. To je dežela brez odmeva. Tu nič ne vrača klicev. Popijejo jih daljave. Tu se prostori merijo s svitom in z mrakom, časovne dolžine pa s sencami. Mlečna cesta ti gre do kolen, kot raztresena slama. Ni se ti treba vzpenjati: zvezde so v grmovju. Napotiš se po ravnici, pa po zlatih brazdah še kakih deset korakov in že hodiš po nebesih. Ali ni to svoboda?«
Njegove besede nam povedo, da ljudje z ravnice čisto zares obstajamo, in zaradi te geografije najdevamo v naših dušah odtenke stepske melanholije, v resnici pa gre verjetno za odnos človeka, ki se počuti majhnega in izgubljenega kot mravlja, do sveta. Iz perspektive ravnice, kjer so daljave res daljave, se človek morda bolj zaveda svoje majhnosti, kot če stoji na vrhu gore in se ozira navzdol, dodaja Feri Lainšček. In ko povprašam preostale prebivalce Slovenije, znance, prijatelje, mi vsi v en glas zatrdijo, da je do Prekmurja res daleč. Daleč do te ravnine. Pa naj dodam, da ravnina da širino, in zaradi tega smo Prekmurci še posebno borbeni, s ciljem, da skupaj držimo. Pa naj velja gesta, da se med sabo zavohamo. In nedavno smo se in ste nas lahko zavohali na osrednjem prekmurskem dogodku Diši po Prekmurju v Ljubljani, ki se tradicionalno vsako leto zvrsti na Pogačarjevem trgu. Naj bo to odlični kazalnik tega, kako zavedni smo Prekmurci. In tam najdete tudi Milana Kučana, zavednega Prekmurca, nekoč na čelu države, tudi zavednega Slovenca. Prekmurje, Slovenija, naš in vaš narod, zatorej bomo dosegli več, če se bomo povezovali, kot se poveže Prekmurje.
