Prva in glavna odločitev, ki je bila že nekaj časa v zraku, je bila, da se popevka seli v Ljubljano – ne zaradi centralizma, ampak iz logističnih vzrokov: manj tehničnih težav, več občinstva.
Slovenska popevka '64 je bila v drugi polovici maja na Gospodarskem razstavišču (GR). Če verjamemo sicer strogemu glasbenemu kritiku Dela Kristijanu Ukmarju, kasneje direktorju Opere, je prireditev v primerjavi s prejšnjima dvema dosegla velik napredek – organizacijsko in glasbeno je presegla druge podobne jugoslovanske festivale. Tudi poslušalcev pod kupolo GR ni manjkalo.
Sicer pa je prireditev minila v znamenju popevke Poletna noč Mojmirja Sepeta in Elze Budau, premočne zmagovalke žirije poslušalcev, ki sta jo peli Beti Jurkovič in Marjana Deržaj. Njiju kritik ocenjuje za edini dobri vokalni interpretinji festivala. Poletna noč je čez leta postala nekakšna ikona festivala, vzorec za pravo slovensko popevko, čeprav nihče ne ve točno, zakaj. Med izvedbama pa se je ljudem bolj priljubila Marjanina, saj jo je morala na vsakem nastopu peti še mnoga leta, tekmica in kolegica Beti pa se je preselila na Hrvaško. Celotno prireditev je prenašal Radio Ljubljana, finalni večer pa tudi jugoslovanska televizija.
Hala Tivoli in mednarodne vode
Spomladi leta 1965 so odprli Halo Tivoli. Prvenstveno je bila in je seveda še namenjena športnikom, vendar je bila prva odmevna prireditev v njej koncert legendarnega ameriškega trobentača Louisa Armstronga, ki je privabil približno 6000 navdušencev, v naslednjih letih in desetletjih pa se je na odru male ali velike dvorane zvrstilo še mnogo zelo zvenečih imen.
V to veliko pridobitev se je leta 1965 preselila tudi Slovenska popevka. Tistega leta so žirije po Sloveniji za najboljšo izbrale Robežnikovo skladbo Šel si mimo, ki jo je zapela Irena Kohont. Sicer pa se ni zgodilo nič pretresljivega. Prav tako tudi ne naslednje leto, ko je z Robežnikovo popevko Ples oblakov spet zablestela Marjana Deržaj. Besedilo je napisala Elza Budau. Zanimivo je, da tisto leto niso podelili nagrad občinstva.
Leta 1967 se je festival preselil iz velike dvorane Tivoli v manjšo. Takrat je prvič zablestela Primorka Elda Viler z balado Vzameš me v roke (glasba: Mojmir Sepe, besedilo: Miroslav Košuta). Nagrado za besedilo je dobil Miroslav Košuta za skladbo Vikingi. Glasbo je napisal Jure Robežnik, pela je Lidija Kodrič. Nagrad občinstva spet niso podelili.
Zato pa občinstvo ni ostalo praznih rok leta 1968. Pravzaprav se je takrat okus publike prvič ujel s strokovno žirijo. Obe nagradi je dobila skladba Presenečenja (Jure Robežnik, Dušan Velkaverh) v izvedbi Belih vran – skupina je bila res presenečenje prireditve –, medtem ko je nagrado za besedilo dobil pisatelj Smiljan Rozman za tekst Sepetove skladbe Fant iz naše ulice, ki jo je zapela Irena Kohont.
Nova fronta
Prvotno vsesplošno navdušenje nad festivalom je začelo počasi plahneti. Pravzaprav se je občinstvo začelo deliti na najstniški in starejši del. Mladi so se pod vplivom norih 60. let navduševali nad vokalno-inštrumentalnimi beat ali rock ansambli, ki so po vzoru angleških rasli kot gobe po dežju. Najplodnejša tla so zaradi bližnje Italije našli na Obali, kjer so kupovali ozvočenje, inštrumente in garderobo. Tako so se v Kopru pojavili Kameleoni, ki so zelo zasloveli tudi po drugih republikah, v Izoli Faraoni, Kalamari pa še kdo. V Mariboru so prednjačili Rdeči dečki, v Ljubljani pa Mladi levi in malce kasneje Bele vrane. O snemanju plošč so konec 60. seveda lahko samo sanjali, zato pa so raje nastopali na plesih in koncertih. Podjetni organizatorji, ki so znali prisluhniti novi smernici, so v Hali Tivoli priredili dve veliki tekmovanji teh skupin, imenovani kitariada, ki sta dvorano napolnili z mladimi. Tega se danes spomni le še malokdo.
Popevka brez meja
Slovenska popevka s to smernico ni niti mogla niti hotela tekmovati. Vseeno pa so organizatorji uvedli spremembo, ki naj bi pritegnila več poslušalcev. Že leta 1969 so se na festivalskem odru poleg domačih izvajalcev v revijalnem delu pojavili pevci iz drugih republik in predstavniki s tujih radijskih postaj, s katerimi je Radio Ljubljana sodeloval v okviru skupne oddaje Glasba brez meja.
To je bila dobrodošla in prijetna popestritev prireditve, na kateri sta si prvo nagrado občinstva delili Neizpeta melodija (Damjan Tozon, Mirjam Tozon) Lidije Kodrič in Maček v žaklju (Jože Privšek, Miroslav Košuta) v izvedbi Belih vran. Strokovno žirijo je najbolj prepričala skladba Zakaj tvoj dom, zakaj moj dom (Mojmir Sepe, Miroslav Košuta) z Jožico Svete, najboljše besedilo pa je prispeval Miroslav Košuta za Privškovo skladbo Zlati prah imaš v očeh, ki jo je odlično zapela Elda Viler.
Poletna noč na Kongresnem trgu
Letos jubilejev ne manjka. Tako bo tudi Festival Ljubljana ob svoji 60-letnici počastil 50-letnico Slovenske popevke s koncertom zimzelenih skladb na Kongresnem trgu. Prireditev z naslovom Poletna noč bo potekala 21. junija z začetkom ob 21. uri. Vsekakor lepa počastitev festivala in zmagovalne skladbe iz leta 1964. Poleti bo pri Mohorjevi družbi izšla tudi knjiga o zlatih letih Slovenske popevke avtorja Vladimirja Frantarja, vestnega kronista festivala.
